Za vse tiste, ki me ne poznate, naj najprej omenim, da sem zaposlen na Naravoslovnotehniški fakulteti (Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje) na Univerzi v Ljubljani. Kot tehniški sodelavec sem aktiven pri dveh študijskih programih: Grafične in interaktivne komunikacije ter Grafična in medijska tehnika.
Grafično oblikovanje danes v veliki meri temelji na Adobovi programski opremi. Tako je odločila industrija, kjer so programi kot je Photoshop, Illustrator, InDesign, Premiere, Lightroom in ostali, postali takorekoč de facto standard. Seveda je grafično oblikovanje zelo širok pojem v katerega lahko strpamo ogromno specifičnih področij, a to ni stvar tega zapisa. Problematike, ki bi se je rad dotaknil, trenutno morda še ni, a lahko v zelo kratkem času eksplodira in povzroči nepopravljivo škodo.
Kaj je torej problem? Začnimo pri dejstvu, da je pred dobrima dvema letoma Adobe predstavil nov poslovni model, ki temelji na plačevanju naročnine za uporabo njihove programske opreme. Pred tem je bil model bolj klasičen: kupiš licenco in jo koristiš, dokler se strojna in programska oprema razumeta. To je pomenilo višji stošek na kratki rok in nižjega na dolgi rok, če si se kot uporabnik odločil, da si sedaj za kakšnih 5 let preskrbljen in te novitete, ki jih prinašajo sledeče verzije programske opreme, ne zanimajo.
Potem je prišla omenjena naročnina in zadeve postavila na glavo. Medtem, ko je naročniški model za posameznika dejansko blagoslov, je za velike skupine uporabnikov (podjetja in ustanove) lahko kaj hitro problematičen. Zakaj? Naročniški model ne predvideva možnosti nakupa licenc, ki bi bile trajne, ampak sili uporabnike, da naročnino plačujejo iz meseca v mesec, neprestano, dokler želijo programsko opremo uporabljati. Dolgoročno to pomeni, da vsi tisti, ki niso ves čas nadgrajevali programske opreme in kupovali novih licenc vsakokrat (beri: vsako leto), dejansko plačajo več. Ta genijalna poslovna poteza Adoba je podjetju zagotovo prinesla višje in predvsem bolj stalne ter nadzorovane prihodke. Z realnostjo pa so se morali soočiti vsi tisti, ki so licence posodabljali na nekaj let. Tu pridemo do Univerze v Ljubljani.
Univerza v Ljubljani je imela centralno naročanje licenc in si je na ta način lahko izpogajala boljšo ceno, saj je znotraj ustanove več fakultet, ki koristijo Adobovo programsko opremo. Postopek je bil ustaljen in je se je vsakih nekaj leti izvedel. Potem na sceno pride naročniški model in čez noč pride obvestilo, da bo Univerza v Ljubljani izvedla še zadnje naročilo s čimer bodo kupljene licence za verzijo CS6, nato pa bo pogodba ali karkoli je že stalo za postopkom, prekinjena. Čez noč smo ostali na suhem z navodilom: sedaj ste na svojem.
To pomeni, da stojimo na robu prepada. Po grobih ocenah bi nas strošek licenc za 45 računalnikov in 20 zaposlenih stal med 12.000 € in 16.000 €. Vsako leto. To je tisti pomembni podatek. Seveda bi bila dodana vrednost tega ta, da ne bi imeli težav, ko ti študent odda izdelek v najnovejši verziji (saj ti na podlagi naročniškega modela vedno pripada najnovejša verzija programske opreme), ki ga ti tako ali tako ne moreš odpreti, ker delaš s programom, ki je star 4 leta ali več. Problem je, ker tega niče ne bi plačal. Če vzamemo srednjo vrednost ocene in rečemo, da je letni strošek najema licenc 14.000 €, točno vem, da bom iz vsake pisarne na katero se bom obrnil, dobil dokaj negativno mnenje (glede na dosedanje izkušnje).
Univerza se torej noče pogajati z Adobom, oni pa tako ali tako ne bodo spreminjali poslovnega modela zaradi tisti nekaj 100 potencialnih licenc, ki bi nam jih lahko prodali. Kar se tiče Adoba smo zgolj statistična napaka v njihovih Excel tabelah. Stvar, ki problem še poglablja, je ravno dejstvo, da se na Univerzi, vsaj po mojih informacijah, nihče noče ukvarjati s tem. Čeprav bi s skupnim naročanjem večjega števila licenc zagotovo prišli do mnogo ugodnejše cene. Prepričan sem, da znotraj univerze obstaja kar nekaj članic, ki potrebujejo Adobovo programsko opremo. Takole na pamet bi rekel, da so to Fakulteta za računalništvo in informatiko, Fakulteta za arhitekturo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Fakulteta za elektroteniko in še koga bi se našlo.
Kot sem že omenil, stojimo na robu prepada. Če se problema ne reši, bomo kmalu ostali s kupom zastarele programske opreme s katero bomo le stežka izučili kompetentnega študenta. Nastradali bodo študenti in ne mi, ki smo na fakulteti zaposleni. Mi bomo že nekako rešili probleme kompatibilnosti starih in novih vezij (čeprav bomo zaradi tega imeli kup nepotrebnih problemov). Študent pa bo prišel na trg in bo vešč zastarelih in manj učinkovitih načinov dela. Padla bo njegova konkurenčnost.
Rešitev problema je jasna, čeprav morda boleča. Univerza in vodstvo članic bo moralo uvideti, da Univerza kot taka nima prav nobenega vpliva nad multikorporacijo, kot je Adobe. Treba bo pogoltniti to dejstvo kapitalizma in začeti igrati po njihovih pravilih. Tudi meni to ni všeč, verjemite, a če se v tej državi še vedno najde denar za vsako neumnost, se bo tudi za naša osnovna orodja, na katerih temeljijo vaje marsikaterega predmeta znotraj prej omenjenih programov. Nujno zlo.
Slišim glasove tipkovnic po katerih besno udarjajo prsti, ki na zaslonu izpisujejo besedi odprtokodni programi. Slišim vas. Ni vredno zgubljati časa. Vedno sem bil in tudi ostajam pristaš odprtokodnih rešitev. Žal je v našem primeru že dolgo časa nazaj odločila industrija. Naša naloga je, da študenta prilagodimo profilu, ki ga išče industrija. Tako kot ne moremo vplivati na Adobovo poslovno politiko, tudi ne moremo spreminjati globalne industrije, ki temelji na tej programski opremi. A vseeno hvala za misel. Jo shranim za trenutek, ko bo v oglasih za službo zapisan seznam programske opreme: GIMP, Inkscape, Blender …
Odprtokodni programi torej odpadejo. Kaj pa alternative, ki niso odprtokodne? Trenutno vidim zgolj eno podjetje, ki bi lahko premešalo karte na tem področju – Affinity. Njihova programska oprema ima že v začetku eno veliko pomanjkljivost v primerjavi z Adobovo. Gre za kompatibilnost z operacijskimi sistemi. Medtem, ko Adobe svojo programsko opremo ponuja tako za Windows kot Mac OS, se je Affinity odločil, da svojo programsko opremo ponudi zgolj za Mac OS sisteme. Ta pomanjkljivost je problematična predvsem zaradi dejstva, da so Applovi računalniki precej dragi v primerjavi z Windows sistemi. Lahko bi šli v detajle in to dejstvo secirali do onemoglosti, a dejstvo ostaja: Windows sistemi imajo nižjo vstopno ceno kot Applovi. Za marsikaterega študenta je to dejstvo izredno pomembno. Pozabimo sedaj za trenutek na to dejstvo in primerjajmo ponudbo na strani Adoba in na strani Affinitya: medtem, ko ima Adobe veliko večji nabor programske opreme je Affinity z dvema programoma takoj v slabšem položaju. Glavna programska oprema za omenjena študijska programa je sledeča: Illustrator, Photoshop, InDesign, Lightroom ter Flash oz. Edge Animate (v kratkem bosta oba programa združena v program Animate). Affinity nadomesti le Photoshop in Illustrator s programoma Affinity Photo in Affinity Designer. Šele leta 2017 pa se lahko nadejamo programa Affinity Publisher, ki služi enaki vlogi kot Adobov InDesign. Ne bom se poglabljal v detajle o tem, ali programi, ki jih izdaja Affinity zadovoljivo nadomestijo Adobove. Načeloma je odgovor da. Ali to pomeni, da bi lahko potencialno prešli na Affinity programsko opremo? Da in ne. Tudi, če bi se pisalo leto 2017 bi nam še vedno manjkala programska oprema, ki bi nadomestila Adobov Animate ter Lightroom. Potem pa je tu še argument industrije, ki še vedno temelji na Adobovi programski opremi.
Zelo si želim, da bi podjetju Affinity naposled uspelo razviti paket, ki bi konkuriral Adobovem. Zavoljo konkurence in ugodnosti, ki jih ta prinese potrošnikom je Affinity blagoslov. Trenutno pa žal ni primeren, da bi ga lahko realno vpeli v učni načrt. Seveda gre tukaj zgolj za moje osebno mnenje, ki temelji na prej zapisanih arguemntih. Zato bi bil vesel, če se na podlagi mojega zapisa razvije širša debata okoli te problematike. Rad bi poudaril, da namen tega zapisa ni v tem, da bi s prstom kazal na Univerzo ali Adobe. Želim le, da se zavedamo situacije v kateri smo in poskušamo skupaj najti najboljšo rečitev.
Moj predlog za rešitev tega problema je, da na kratki rok pogoltnemo višje stroške, ki nam jih prinaša Adobov naročniški model in hkrati z enim očesom opazujemo Affinity in njihovo programsko opremo. S tem bomo pripravljani na možen scenarij po katerem bomo v neki točki v prihodnosti lahko prešli na konkurenčno programsko opremo. Do takrat pa bo potrebno najti denar za naročnino. V tej točki apeliram na Univerzo v Ljubljani, da formira skupino ljudi, ki bi bila zadolžena za dve nalogi: ugotoviti potrebne po Adobovi programski opremi znotraj Univerze ter stopiti neposredno s stik z Adobom in si na podlagi ugotovljenih potreb poskušati izpogajati najugodnejšo ceno.