Pred novim letom mi je, popolnoma po lastni neumnosti, telefon zgrmel po stopnišču in tako sem končal z razbitim zaslonom na mojem Nexusu 6P. Sreča v nesreči je nanesla, da telefon kljub temu normalno deluje. Tudi kamera na prednji strani jo je odnesla brez poškodb in tako, razen vidnih razpok na zaslonu, nimam nobenih težav z uporabo telefona.
Seveda sem takoj začel seštevati stroške, ki sem si jih s tem spektakularnim metom po stopnicah zaslužil in ugotovil, da me bo celoten poseg stal okoli 200 €. To je natančno 200 € več, kot jih imam trenutno na voljo za to …
Zaradi tega sem kot začasno rešitev čez hujši del poškodbe namestil kos lepilnega traku in moram priznati, da bi bil McGyver verjetno ponosen name. Po nekaj dneh uporabe telefona pa me je zadelo spoznanje – zakaj hudiča bi sploh investiral sedaj v ta poseg, če pa telefon deluje brezhibno? To razmišljanje me je kasneje pripeljalo do nadaljnjega spoznanja o tem, kako lahko drugi ljudje, ki jim tehnika in tehnologija ne pomenita kaj več od nujnega zla, mirno živijo s poškodovanimi napravami, ki povsem zadovoljivo opravljajo svojo nalogo še naprej.
Moja naklonjenost do tehnoloških igrač me je očitno zaslepila in zato sem vsakokrat, ko sem opazil, da ima kdo poškodovan telefon, dobil kurjo polt in se mi je stožilo po napravi, ki sedaj trpi svojo kruto usodo. Kako neumno, kajne? Kje točno je zapisano, da je poškodovana naprava, ki brezhibno deluje, manjvredna kot kozmetično brezhibna?
Zato sem se odločil: telefon bom popravil, ko bo to nujno potrebno ali pa morda celo nikoli, če za to ne bo potrebe. Kos lepilnega traku pa mojemu Nexusu daje dodaten šarm in služi kot odlična iztočnica za dobro zgodbo, ki se skriva za tem razpokanim zaslonom. Naprave so namreč zgolj to – orodje, ki nam potencialno olajša delo in vsakdan. Enim pomenijo več, drugim manj, a kljub temu niso nekaj, zaradi česar bi morali prelivati čustva, ko se jim kaj zgodi.
Nov dan, novo spoznanje, nova lekcija.
Sledi mi na twitterju, kjer sem @uros_m.