Za novo nadaljevanje v filmski franšizi, ki jo že toliko časa na suho molzejo, iskreno nisem pričakoval veliko in s tega vidika nisem doživel večjega razočaranja pri ogledu. Ampak kljub temu še vedno uživam ob ogledu dogodivščin piratov, ker arrrr!
Verjameš ali ne, tole je že peti del dogodivščin v katerih se, bolj ali manj po svoji krivdi, znajde Jack Sparrow (Johnny Depp). Pardon, kapitan Jack Sparrow. Da bomo vsi na tekočem, je najprej potrebno vedeti, kje so vsi liki iz prejšnjih delov. Will Turner (Orlando Bloom) sedaj preživlja svoje prekletstvo kot kapitan Letečega Holandca, ladje ki jo je “podedoval”, ko je zabodel srce Davya Jonesa. Na srečo je tik pred začetkom svojega prekletstva užil eno noč s svojo izbranko, Elizabeth Swann Turner (Keira Knightley) in zgodil se je Henry Turner (Brenton Thwaites), ki sedaj išče način, kako bi uničil prekletstvo, ki visi nad njegovim očetom.
Zadnje opozorilo: od tu naprej bodo prisotni kvarniki, zato ne beri dalje, če si želiš ogledati film tudi sam.
Tako pristanemo na začetku Salazarjevega maščevanja, kjer Henry išče Pozejdonov trizob s katerim bi lahko osvobodil svojega očeta. Po naključju ga njegovo iskanje pripelje naravnost v Salazarjevo (Javier Bardem) naročje. Z malo loterije se Henry izmuzne smrti, da bi lahko predal Salazarjevo sporočilo Jacku: “Smrt prihaja naravnost k tebi.”
Henry potrebuje Jacka, da mu pomaga najti Pozejdonov trizob. Čez celoten film ni povsem jasno, kakšno moč naj bi trizob sploh imel – znano je le to, da ima moč izničiti vsa prekletstva na morju. Tukaj se težave filma šele začnejo. Trizob je torej zgolj MacGuffin in o njem nima smisla zgubljati preveč besed. Celoten film se odvija okoli iskanja tega mitološkega predmeta, do katerega vodi zemljevid, ki ga ne zna prebrati noben mož. Tukaj v igro pride Carina Smyth (Kaya Scodelario), ki je zaradi svoje želje po znanosti (je astronomka in horologinja) preganjana kot čarovnica. Carina je zame edini omembe vreden lik v tem filmu, saj prikazuje samostojno žensko, ki je mnogo pred svojim časom. Film ima v njej tako velik potencial, ki pa ga ustvarjalci gladko zavržejo. Njeno prepričanje v znanost in znanstvene metode v filmu trči ob mitološka prekletstva na morju. Kljub zanimivim dilemam, ki jih ta konflikt predstavlja pa ustvarjalci raje izberejo lahko pot in se s tem konfliktom ne ukvarjajo kaj dosti (Carina pa ob prvem soočenju z nemrtvimi pirati gladko zbeži v gozd, kot malo prestrašeno dekle). Zanimivo bi bilo namreč gledati, kako se znanstvenica, kot je Carina, spopade z nadnaravnimi pojavi, kot so nemrtvi pirati in mitološka bitja. Carina ima potencial, da franšizo popelje v novo obdobje, kjer mitologija lahko dobi znanstvene razlage – tudi, če bi bile te nekoliko manj prepričljive. Vendar ne, film Carino potisne v situacijo, v kateri mora sprejeti dejstvo, da je mitologija nekaj čarobnega in ne potrebuje znanstvenih oz. kakršnihkoli drugih razlag.
Tako se Carina čez celoten film počasi podpredi in preko nekaj seksističnih opazk (protim katerim le redko zares bori), ki so za obdobje v katerem se film dogaja povsem na mestu, počasi spremeni v še en bled ženski lik. Kljub temu, da Carini naposled le uspe najti trizob in med tem celo odkriti, da je njen oče kapitan Barbossa, ostane v ustih grenak priokus po zapravljeni priložnosti. Carina bi lahko postala nov vodilni lik v franšizi in jo tako obudila ter ponudila nov pogled na piratske dogodivščine. S tem bi ustvarjalci lahko presekali odvisnost franšize od likov, kot je Jack Sparrow ter ponudili nekaj svežega in celo nepričakovanega. Beseda nepričakovano namreč že dolgo ni ena izmed tistih, ki bi jo lahko uporabili v opisu filmov v seriji Pirati s Karibov.
Tako smo dobili peti del Piratov, ki je še en od poskusov, da ustvarjalci franšizo ožamejo do suhega. Johnny je še vedno dobri stari Jack, a nič več kot to. Orlando ne zgleda prav nič prepričljivo v vlogi prekletega pirata in Javier deluje pedvsem zelo zdolgočaseno, kot kaj drugega. Na koncu filma doživimo še klišejsko snidenje Willa in Elizabeth. Carina in Henry sta, kakopak, par; Barbossa je ali pa ni mrtev; Jack pa odpluje novim dogodivščinam naproti.
Na srečo film dopušča dovolj odprt konec, ki še vedno dopušča smer, ki sem jo opisal – prekletstva so izničena in pred nami je prazen list. Carina je, kar se mene tiče, prihodnost franšize in upam, da bodo pri Disneyu videli njen potencial ter ga sprostili v morebitnem nadaljevanju.
Kljub zapisanemu je film čisto spodoben razlog, da poješ vedro kokic – predvsem, če si ljubitelj franšize. Film res ni nič posebnega, a hkrati ni povsem zanič in je bil vreden časa, ki sem ga porabil zanj – predvsem zato, ker imam rad pirate in ker je Jack Sparrows svojim IDGAF pristopom še vedno kul.