Sranje … kako začneš zapis, v katerem želiš svetu povedati, da si zaradi glasbe, ki jo poslušaš, postal boljši čovek in pri tem ne izpadeš kot douchebag, ki misli, da je sedaj boljši kot so drugi? Vendar … ravno to je bistvo metala – ta glasba me je rešila marsikaterega predsodka in mi odprla oči, da je na svetu toliko čudovitih in različnih ljudi in ravno zaradi metala nimam nikoli večvrednostnega kompleksa. Nisem vreden več kot drugi. Zavedam se svojih sposobnosti, a zaradi njih nisem vreden več kot kdrokoli drug. Ampak počasi, prehitevam. Začnimo lepo na začetku.
V osnovni šoli nisem bil nikoli ravno “one of the cool kids”. Morda tam proti koncu osmega razreda, ko sem prvič s strahom preko Napsterja spiratiziral nekaj komadov Iron Maidnov in kasneje Rammsteinov. Pred tem je v mojem discmanu običajno tičal CD s pop glasbo in kasneje rap glasbo. Vednar sem ves čas čutil, da nekaj ni bilo prav. Že od ranega otroštva mi je bil všeč zvok električne kitare, a se tega verjetno niti nisem dobro zavedal. Ko brskam po spomninu se mi v glavi zavrti uvodni komad risanke Swat Kats. Verjetno to ni bila edina risanka, ki je v uvodu postregla z nekoliko tršimi ritmi, a je bilo med drugim morda ravno to krivo, da sem vzljubil ta zvok.
Vrnimo se nazaj k Iron Maiden – vzgojen sem bil v krščanski družini, hodil k maši, postal ministrant in kasneje tudi redno bral berilo in ostala mašna besedila. Nekaj, kar je danes le še bežni spomin in nekaj, kar sem pustil za seboj. Kljub temu mi je takrat misel, da mi je kar naenkrat všeč zvok težkih kitarskih riffov in komadov, kot je The Number Of the Beast, po žilah hkrati pognala adrenalin in strah. Kaj pa če sem sedaj satanist? Ah, mladost in ta otroška naivnost.
Dolgo časa sem skrival, da imam rad metal in le stežka sem sam pri sebi racionaliziral misel, da morda to ni tako zelo narobe. Kljub temu sem ves čas imel občutek krivde, ki se ga kar nekaj časa nisem znebil. Šele, ko sem v srednji šoli začel spoznavati ljudi, ki so prav tako poslušali metal in ugotovil, da so to povsem normalni ljudje, sem počasi začel sprejemati, da sem očitno tudi jaz čisto pravi metalhead.
Spomnim se vseh tistih srednješolskih ur, ko sva s sošolcem Aljošo tekmovala, kdo hitreje napiše Iron Maiden na svoj zvezek (s pravo pisavo, kakopak). Kako sva vsak dan debatirala o tem ali onem komadu, ki sva ga slišala. Potem je bil tu še Matija, ki je prisegal na Rammsteine in kar naenkrat se nisem več počutil tako osamljenega. Bilo mi je lepo in sprejel sem samega sebe. Seveda sem do tega zaključka prišel preko mnogo drugih spoznanj. Metalci nismo častilci hudiča in nismo pošasti, ki na oltarjih koljemo mlade kozličke ter pijemo njihovo kri.
Ravno nasprotno – do sedaj še nisem spoznal metalca, ki bi bil ksenofob, rasist, seksist ali kaj podobnega. Seveda gotovo obstajajo tudi takšni, saj že po sami statitiki ne gre drugače. A vendar dam raje roko v ogenj za metalca, kot kogarkoli drugega. Če mi ne verjameš, ti častim tedensko karto za MetalDays v Tolminu in lahko tam naslednje leto na lastni koži spoznaš, kako dobri so ti ljudje.
Metalci torej nismo pošasti – smo le ljudje, kot ti. Med nami najdeš vegetarijance in vegane, geje in lezbijke, gasilce, reševalce, računovodje, učitelje, skladiščnike, šoferje, očete in mame. Pa ne samo med publiko. Tudi izvajalci so neverjetni. Alissa White-Glutz je veganka, Bruce Dickinson je komercialni pilot, Rob Halford je gej … seznam je neskončen.
Ko ugotoviš, da so tvoji idoli predvsem ljudje in ne bogovi, hitro spremeniš svoje mnenje in jih sprejmeš kot ljudi, ki imajo pač talent za ustvarjanje glasbe. Hkrati pa se hitro otreseš vsakega predsodka, ki si ga morda imel do katere od teh oznak. Ravno zaradi tega pa je metal iz mene naredil boljšega človeka. To ne pomeni, da moraš to glasbo poslušati tudi ti. O okusih se ne razpravlja in vsak ima v tej svodobni deželi možnost poslušati kar si želi. Na dušo pa ti polagam le to – ko naslednjič srečas dolgolasca z brado in usnjeno zapestnico ali pa dekle v strganih kavbojkah ter barvami v laseh in črnimi nohti ter lobanjo, obešeno na verigi okoli vratu, ju le povprašaj, kaj počneta v življenju. Zagotovo odkriješ, da se pod vso to črnino skriva neskončno odtenkov. Metalci smo dobri ljudje. Ne pozabi, morda ti kdaj pride prav.
p.s.: da, tole je napisano popolnoma pod vtisom festivala MetalDays 2017 in zdi se mi, da je to pravi trenutek za to objavo