V svetu Androida se že dolgo bije boj med privrženci t.i. čiste Android izkušnje in tistimi, ki se ne morejo oz. nočejo ločiti od uporabniškega vmesnika določenega proizvajalca. Ker se ta debata nenehno pojavlja in je imam, če sem iskren, že polno glavo, bi temu enkrat za vselej rad naredil konec (optimist). Predvsem pa bi rad ustvaril ta zapis za vse prihodnje situacije, ko se pojavi to vprašanje. Zato si morda tudi ti sedaj tukaj – ker sem te bodisi jaz, bodisi nekdo drug, ki se mu ne da več debatirati o tem, poslal sem.
Preden začnem secirati problem si poglejmo kaj je t.i. čisti oz. stock Android uporabniški vmesnik in kaj je tisto, kar z njim naredijo proizvajalci pametnih telefonov. Stock Android je tista različica Androida, ki jo Google izda vsako leto (bolj kot ne) in vsebuje vse potrebne elemente, ki jih operacijski sistem potrebuje: jedro in vse kose programske kode, ki skrbijo za to, da se telefon zna povezati na splet, opraviti klic, zagnati aplikacijo, vzpostaviti bluetooth povezavo in podobno ter uporabniški vmesnik, ki skrbi za to, da ti ni potrebno vnašati ukazov v ukazno vrstico ampak lahko uporabiš ikone, predal z obvestili, predal z aplikacijami, gumbe, tipkovnico, vnosna polja in podobno. Skratka – tisto kar je pod pokrovom in tisto kar ti, kot uporabnik na koncu vidiš na zaslonu. Zavoljo enostavnosti debate pustimo zadevo pri tej površni razlagi, prosim.
Na drugi strani imamo proizvajalce, ki vzamejo Android v takšni obliki, ki sem jo opisal zgoraj in nato spremenijo izgled gumbov, predala z aplikacijami, predala z obvestili, dodajo kakšno funkcijo, ki je sistem privzeto nima in potem na vse to namestijo še kakšno svojo aplikacijo. Česar prej nisem omenil je sledeče: v kolikor priozvajalec želi, da ima njegov telefon dostop do trgovine Google Play, kjer se nahajajo vse aplikacije in igre, ki jih uporabniki nameščajo, se mora strinjati s pogoji, ki jih postavi Google. Na kratko so ti pogoji (v grobem) sledeči: Google dovoli uporabo tegovine Google Play v zameno za to, da so na sistemu privzeto nameščene tudi Googlove aplikacije (YouTube, Gmail, Koledar, Keep, Zemljevidi, Docs, Drive, Play Music, Play Movies, Play Books …). Kar nas privede do naslednje težave …
Podvojene aplikacije
Si na Android teleofnu že kdaj naletel/-a na pogovorno okno, ki te je spraševalo, s katero aplikacijo želiš posalti email ali pa v kateri aplikaciji naj se odpre slika? Pod vprašanjem pa te čakata najmanj dve ikoni, ki predstavljata dve različi aplikaciji na tvojem teleofnu, ki počneta isto stvar. Za veščega uporabnika je to zgolj nevšečnost s katero mora opraviti enkrat, ko določi privzeto aplikacijo in se po tem s tem več ne obremenjuje. Potem pa so tukaj še splošni uporabniki, ki se jim ob tem pogovornem oknu prižge alarm, jih zagrabi panika in se jim podre svet. Takrat po navadi izkušeni uporabniki dobimo klic z vprašanjem: “Ej, telefon me sprašuje s katero aplikacijo želim opravit [vstavi poljubno dejanje]. Kaj moram tle pritisnit?”
Podvojene aplikacije načeloma redko prekašajo tiste, ki jih ponuja Google in so tam predvsem zato, ker so lahko in ker jih proizvajalec telefona ima nekje na zalogi. Bolj cinični med vami boste rekli, da s tem proizvajalec lažje zbira podatke o uporabniku. Niti ne – a to je debata za drugo priložnost. Razlogov za obstoj podvojenih aplikacij je sila malo in še ti imajo sila trhle argumente. Napredni uporabniki se z razlogom jezijo in osnovni uporabniki so z razlogom zmedeni. V kolikor tvoja aplikacija ne ponuja bistveno boljše uporabniške izkušnje, potem ne popravljaj tistega, kar ni pokvarjeno. V trenutku, ko bo uporabnik sam naložil drugo aplikacijo iz trgovine Play pa bo tudi sam vedel kaj počne in zakaj je sedaj na zaslon dobil obvestilo, da to opravilo lahko opravita dve aplikaciji in katero želi nastaviti kot privzeto. Nauk: nalaganje podovjenih aplikacij je slaba praksa – prenehajte s tem, proizvajalci.
Bloatware
Še bolj boleča od podvojenih aplikacij je navlaka v obliki prednaoženih aplikacij, ki so se na telefonu znašle zaradi dogovora med proizvajalcem telefona in proizvajalcem določene aplikacije. Tu gre po navadi za aplikacije oz. igre dvomljive kakovosti in včasih tudi slovesa. Tako se hiro zgodi, da te na novem telefonu pričakajo neuporabne antivirusne apliakacije ali pa igre, ki upajo, da boš po preigranih nekaj minutah tudi (do)kupil/-a polno različico. Vse to je zgolj digitalna navlaka z malo ali brez dodane vrednosti, ki na koncu po navadi zgolj odžira sistemske vire. V veliko večji meri so tega greha krivi proizvajalci presnonih računalnikov, a to je spet druga debata za drugo priložnost. Več časa o tem ne bom zgubljal, a če se le da, poskusi to navlako v čim večji meri odstraniti s svojega telefona.
Dodatne funkcije
Android je sam po sebi v nekaterih pogledih pomanjkljiv in ne podpira vseh novosti takoj – zato proizvajalci tu in tam vzamejo stvari v svoje roke. Huawei je pred časom predstavil drsanje po čitalcu prstnih odtisov za odpiranje predala z obvestili in Google je to posvojil in naredil del sistema Android. Samsung je predstavil poganjanje več aplikacij na zaslonu hkrati in Google je kasneje posvojil to funkcijo in jo naredil standardno. Motorola je predstavila funkcijo, ki posluša glasovne ukaze tudi ob zaklenjenem zaslonu in Google je kmalu za tem to naredil standardno v Androidu. Opaziš vzorec? Takšni posegi v sistem niso bili zgolj koristni za proizvajalce amapk na dolgi rok za vse Android uporabnike. Seveda je problematično, ko takšni posegi povzročijo nekakšno asinhronost, a na dolgi rok, kot sem omenil, so zmagovalci predvsem potrošniki, ki dobijo z vsako iteracijo telefonov več funkcionalnosti v svoji napravi.
Drugačen izgled
Tule se po navadi vname huda debata, ki žal temelji na sila subjektivnih temeljih, čeprav se jo delno da povsem objektivno argumentirati. Proizvajalci namreč radi nekoliko spremenijo sam izgled uporabniškega vmesnika. Eni večjih krivcev v preteklosti so bila Samsung, LG in Huawei. Prvega bi obtožil prevsem slabe optimizacije svojih predelav, ki so potem povzročile neodzivnost in zatikanje uporabniškega vmesnika. LG je bil v tem pogledu še nekoliko večji grešnik. Huawei pa je preveč posnemal Applov iOS. Na srečo v zadnjih generacijah njihovih uporabniških vmesnikov teh grehov ni več (toliko). Samsung je uredil optimizacije in drastično poenostavil svoje posege, medtem ko je Huawei končno opustil iOS izgled in razvil svoj slog Android uporabniške izkušnje ter prav tako poenostavil vmesnik. Tukaj je še LG, ki je v preteklosti vztrajno prednjačil z najbolj nepreglednim in grdim uporabniškim vmesnikom – za njihov zadnji poskus pa kaže nekoliko bolje.
Potem pa sta tukaj še Motorola in Sony. Prva je po tem, ko jo je za kratek čas prevzel Google, začela uporabljati praktično čisti Android vmesnik, medtem ko je Sony naredil vanj tako malo posegov, da mu še tistih ne bi bilo treba, kar se mene tiče.
Nato pa je tukaj še kup kitajskih in drugih proizvajalcev azijskega porekla, ki še vedno vztrajno kopirajo iOS ali pa z Androidom počnejo še kaj, kar je veliko bolj strašljivo (ključni besedi: varnost in zasebnost).
Medtem, ko je mnenje o izgledu uporabniškega vmesnika morda subjektivne narave pa se pojavi težava, ko igled vmesnika povzroči težave zaradi nekonsistentnosti in slabe implementacije. Zaradi tega hitro dobimo telefon, ki se mu vmensik zatika ali po domače “šteka”. Drug problem pa je nekonsistenten vmesnik, ki s svojim izgledom otežuje intuitivno učenje vmesnika. Še ena težava, ki nastane pa je daljšanje časa za nadgranje na novejše verzije operacijskega sistema. Ko se proizvajalec zaveže k nekemu izgledu ga načeloma želi peljati naprej in s tem skrbeti za svoj slog s katerim se potencialno loči od konkurentov na trgu. To pomeni, da ob izidu nove različice Androida, proizvajalec na novo implementira svoj izgled na novo različico – za to pa sta potrebna čas in napor. Časa nikoli ni dovolj in razvijalcev prav tako. Zaradi tega nadgradnje na dražjih modelih telefonov zamujajo, medtem ko so ostali modeli v nižjih cenovnih razredih vse prevečkrat pozabljeni in nikoli ne dočakajo novejših različic sistema.
Moje osebno mnenje je, da Android do različice 4.0 resnično ni bil OK in so imeli proizvajalci telefonov dokaj dober razlog za implementacijo lastnega uporabniškega vmesnika. Od različice 4.0 pa je šlo samo še navzgor. Do različice 5.0 đ smo končno doživeli popoln preobrat, ko je Matias Duarte poskrbel za t.i. Material Design, ki ga Android oz. Google uporablja še danes, ne samo na mobilnem operacijskem sistemu, ampak čez vse svoje storitve in aplikacije. Praise Duarte!
OK, zakaj potem proizvajalci danes sploh tratijo čas, denar in energijo za izdelavo svojega uporabniškega vmesnika? Dobro vprašanje. Kar se tiče mene je danes edini razlog razločevanje od konkurence. Kakovost in zmogljivost telefona danes ni več stvar s katero bi se lahko proizvajalci ločili med seboj. Vsaj ne dovolj. Zato je naslednji logični korak ta, da spremeniš sliko na zaslonu – kar prinese s seboj pasti, ki so opisane zgoraj.
Še nekaj – proizvajalci radi poimenujejo svoj uporabniški vmesnik in s tem še nekoliko bolj zmedejo uporabnike, ki so hitro zavedeni v razmišljanje, da na njihovem teefonu teče nekaj drugega kot Android. EMUI (Huawei), TouchWiz (Samsung), Sense UI (HTC) in druga imena so le imena preoblek in ne imena sistemov. Pod vso to šminko je še vedno dobri stari Android – z vsemi svojimi prednostmi in napakami.
Nadgradnje
Nadgradenj sem se dotaknil že v prejšnjem segmentu, a je tukaj še ena stran nadgradenj: varnostni popravki. Resnici na ljubo bi se uporabniki morali bolj razburjati zaradi pomanjkanja varnostnih popravkov in ne zaradi pomanjkanja nadgradenj različic sistema na višje število. Glede na to, da v naše naprave vstavljamo vse več osebnih podatkov je varnost teh podatkov vse prevečkrat spregledana. Samsung se je zadnje čase izkazal zelo zgledno na tem področju, medtem ko ostali nekako še niso posvojili te kulture.
Seveda je lepo biti vedno na samem robu inovacij, a naj velja: najprej varnost, potem funkcije.
Pod črto
Spremninjanje uporabniškega vmesnika na Androidu ima korenine v samem začetku Androida, ko je bil ta bolj ali manj zelo okrnjen. Takrat so proizvajalci začeli dodajati svoje dele in programe, ker se jim ni ljubilo čakati Googla, medtem, ko jih je Apple prehiteval po levi in desni. In res – nekje do različice 4.0 je bil Android zelo slabo optimiziran in s funkcijami obogaten sistem. Je bil pa fleksibilen in prilagodljiv. Od različice 4.0 naprej pa potebe po tem počasi ni bilo več, a je bila pot proizvajalcev že začrtana in stalna praksa je šla naprej – le argumenti so se počasi spremenili. Od različice 5.0 naprej je Android dobil še Material Design in v tej točki je Google gladko presegel vse, kar so bili pred tem sposobni skupaj spraviti proizvajalci, tako z vidika fiunkcij, kot z vidika izgleda (subjektivno in delno tudi objektivno). Z verzijo 6.0 je prišel še Google Now on Tap, ki je naredil prvi smiseln korak v smeri pametnih (AI) virtualnih asistentov na telefonu. S 7.0 je prišla možnost poganjanja več aplikacij na zaslonu hkrati in sedaj nestrpno čakamo 8.0 (ali karkoli že pride za 7.0)
Skratka
Po vsem zapisanem je moj zaključek sledeč: praksa sperminjanja uporabniškega vmesnika in uporabniške izkušnje na Androidu v večini primerov ni najbolj OK. Kljub temu pa je treba ločiti:
- slabe/pozne varnostne popravke,
- bloatware,
- podvajanje aplikacij,
- vizualne spremembe,
- nadgradnje verzij Androida
- in dodatne funkcije.
Pri tem so največje napake, ki se dogajajo ravno pri slabih oz. zapoznelih varnostnih popravkih, bloatwareu in podvajanju aplikacij. Potem sledijo vizualne spremebe in zamujanje novih verzij sistema ter čisto na koncu dodatne funkcije, ki so na drugi strani spektra in načeloma izboljšujejo oz. vsaj ne rušijo uporabniške izkušnje.
Te stvari so, kot je očitno iz dolžine tega zapisa, zelo kompleksne in nimajo enoznačnega odogovra, čeprav je konsenz poznavalcev še vedno v prid čistemu Androidu in osredotočanju proizvajalcev na strojno opremo ter vzdrževanje varnosti.