Listen carefully, I shall say zis only once.
Vsako leto okrog tega časa se zgodi javni shitstorm na tematiko Evrovizije. Problem se predvidljivo vrača vsako leto – kot lastovke in sezonski prehladi. Tako kot nikoli izpolnjene novoletne zaobljube, se tudi udeležba male Slovenije na Evroviziji običajno konča v jezi in zaklinjanju, da se to naslednje leto ne bo ponovilo. Eni bi raje videli, da ne zapravljamo denarja za te podvige, drugi bi radi le videli, da si ne delamo več sramote, medtem ko jo še najbolje odnesejo tisti tretji, ki so se s tematiko prenehali ukvarjati in samo mižijo tistih 5 minut, da mine najhujše, potem pa odkorakajo dalje.
Seveda je dogodek super priložnost, da se lahko za nekaj vličastnih trenutkov malodane vsak osebek z računom na enem od družbenih omrežij oz. (bog ne daj) novičarskih portalov, spremeni v strokovnjaka za Evrovizijo (da, tudi mene lahko štejete med to populacijo – fuck it). Eni so zabavni in je spremljanje prenosa zaradi njih vsaj znosno; drugi so enostavno nadležni. Ne glede na vse pa je epilog vedno enak: trese se gora, rodi pa se rahitična miš, ki pogine še isti dan. Letni Groundhog Day. Človek bi mislil, da nas bo naposled izučilo, a resnica kaže drugače. Vendar pustimo stanje družbe.
Kaj je Evrovizija? Odgovor, ki se ti sedajle plete po glavi morda ni pravi. Kar ti leži na konici jezika je nemara tisto, kar je Evrovizija bila v svojem začetku – takrat, davnega leta 1956. Takrat je bil duh Evrovizije drugačen oz. je bil drugačen predvsem pristop. Glavno sporočilo, ki ga Slovenci vsako leto zgrešimo bolj kot kakšno državno investicijo v energetiko, se skriva že v polnem imenu Eurovizije, ki sliši na ime Evrovision Song Contest. Ključna beseda je contest, tekmovanje.
Nekako se mi dozdeva, da se ekipa, ki odloča o pesmih, ki se bodo potegovale za nalogo zastopanja naše države, ne zaveda teže in pomena besede tekmovanje. Predvsem pa gre popolnoma mimo njih dejstvo, da v letu 2017 to pomeni še vse drugo, kot samo poslati na tekmovanje všečno pesem in izvajalca. Zaradi tega slovensko sodelovanje na Evroviziji pade še preden je izbrana pesem in je nato popolnoma vseeno ali pošljemo tja Ansambel Roka Žlindre s Kalamari ali pa kaj drugega (prosim, karkoli drugega). Dokler se problema ne bomo lotili z marketinškga vidika bomo vsakič znova pogoreli. Žal je grenka resnica, da bomo pogoreli tudi, če bomo poleg spodobnega komada, poskrbeli tudi za dobro marketinško kampanjo.
Poleg dobrega marketinga je veliko odvisno od družbeno-politične klime vsako leto. Najbolj očiten prikaz tega v zadnjem času sta Conchita Wurst in lanska zmagovalka Jamala, ki je s pesmijo 1944 hodila po izredno tanki meji uradnega pravilnika Evrovizije, ki prepoveduje vsako pesem, ki bi jo vsebinsko lahko opredelili kot politično. 1944 se dotika deportacije Krimskih Tatarov s strani Sovjetske oblasti, ki jo lahko dokaj hitro povežemo z zasedbo Krima s strani Rusije v letu 2014. V letu 2015 tole ne bi šlo skozi, če mene vprašaš.
Torej, za zmago na Evroviziji moraš imeti:
- všečno pesem,
- všečnega izvajalca,
- spektakularen nastop,
- dober marketing
- in nekaj sreče z naklonjeno družbeno-politično klimo.
Mi imamo od tega kaj točno? Velikokrat pošljemo na tekmovanje neko dolgočasno, razvlečeno in predvsem neizstopajočo balado. Nimam nič proti baladam, a žal nam še ni uspelo poslati balade, ki bi imela doseg Molitve, ki je, mimogrede, vsaj do letošnjega leta prva in zadnja balada, ki je zmagala, odkar obstaja na Evroviziji televoting. Poskušali smo tudi s spevnimi pop štiklci, ki pa običajno niso ne spevni, ne pop … niti ne štiklci? Še najbližje smo bili morda lani, a kaj ko smo z definitivno-ne-zgleda-kot-Taylor-Swift zamudili za kakšni dve leti. Približno toliko, kot je običajno v zamiku naš mainstream. Naših nastopov prav tako ne bi mogli opisati kot spektakularnih, razen, če vam je “zračna violina” najboljša stvar za izumom kolesa in ne še en razlog več, da smo tarča posmeha. Da marketinga nikoli ni bilo, mi verjetno ni potrebno poudarjati – kot mi ni potrebno posebej poudarjati, da smo vrhunec politične relevance kot država verjetno doživeli z begunsko krizo, ko so po svetu z zaskrbljenimi očmi po zemljevidih iskali Slovaško.
Bolj kot obračam tole tematiko, bolj se mi dozdeva, da bi bilo bolje vzeti proračun, ki je namenjen Evroviziji in ga v kovčku prinesti na mizo eni od sposobnih marketinških agencij pa naj oni poskrbijo za celostno stvar. Preden namreč komadi pridejo skozi sito strokovne komisije in nekritična ušesa publike, za katero se bolj zdi, da glasuje po principu naši-vaši, se pogasi še tista iskrica upanja, ki smo jo negovali od prejšnjega poraza. Zato raje prepustimo marketingarjem, da naredijo svoje. Naj naštancajo najbolj komercialen komad, naj najdejo nekoga, ki ga bo zapel v angleščini in naj bo druženo ali pa politično pronicljiv, če se le da. Naj poskrbijo za viralne in klasične oglaševalske akcije in bomo videli, kdo je pri delu bolj učinkovit.
Evrovizija že dolgo ni več (samo) tekmovanje pesmi ampak so pesmi le še bolj ali manj srečna posledica komercialne naravnanosti tekmovanja. S tem ni nič narobe – stvari se spreminjajo. Enostavno ne gre več toliko za predstavljanje naroda ampak gre za monetizacijo dogodka. Zakaj pa ne? Sprejmimo pravila igre in z dobro agenecijo zapeljimo zgodbo v pravo smer. Z malo sreče se zavihtimo celo v sam vrh. Kaj pa potem? Bodo Stožice končno dobile fasado? Res bi rad videl obraze politikov v državnem zboru tistega jutra po zmagi Slovenije na Evroviziji. Zjutraj, ko popusti evforija zmage in bi po nas udari realnost, kot nihalo, ki ne uboga zakonov fizike in se nam vrne direktno v obraz.
Za konec pa še odgovor vprašanje, ki bi mi ga sedajle gotovo rad/-a zastavil/-a: ja, vem – poglej naslovno sliko.