Letošnje leto mi je končno uspelo. Več let zapored sem namreč poskušal svoje telo spraviti v gibanje. Kolesarjenje mi je v osnovni in srednji šoli pomenilo edini način transporta in hkrati tudi rekreacije. Kljub mojemu veselju do kolesa pa sem naposled zastal in nabral preveč kilogramov. Poskušal sem s tekom, ki se mi je zdel najbolj praktičen in najbolj cenovno dostopen način vadbe. Ne glede na moj trud pa očitno nisem bil pri stvari s srcem. Vsak poskus se je naposled končal enako – po nekaj dnevih ali tednih sem tekaške čevlje vedno znova pospravil v omaro.
Letošnje leto je bilo drugačno. Junija sem se nek naključni dan pripeljal domov iz službe, oblekel tekaške hlače in majico, obul čevlje in tekel. Tokrat mi je uspelo in od tistega junijskega dne dalje redno tečem. V veliko pomoč in motivacijo sta mi moj tast Jožko in moj najboljši prijatelj Andrej. Morda je primerno, da se vama ob koncu leta zahvalim za vse skupne kilometre in litre znoja, ki smo jih skupaj pretočili. Vem, da je pred nami leto, ko bomo naredili morak naprej in nabrali še več kilometrov. Prvo dejanje bo gotovo skupni skok v morje na novega leta dan. V kolikor ne zmrznemo, bomo naslednje leto še naprej obrabljali naše tekaške čevlje in pokazali, da zmoremo še več.
Za letošnji zadnji tek sva z Andrejem na hitro posnela še kratek video in s tem potegnila črto pod številko 2016. Naslednje leto pa upam, da bo takšnih video posnetkov še več.