Prideš domov, stopiš čez prag hiše in možgani naredijo neroden, dvojni, vzvratni salto mortale. V glavo se ti prikrade zdavnaj pozabljena melodija. Spomniš se refrena. Okameniš. Ko se cerebrum končno spet odzove se usedeš za računalnik, vtipkaš besede in si zarolaš komad. Um je čudovito nerazumljiva stvar.
Pesem, ki je linkana spodaj, je iz zlate dobe t.i. eurodance scene, ki je vrhunec dosegla pred prelomom tisočletja in je moji glavi pomešana s spomini prvih hormonskih pretresov neizpolnjenih osnovnošolskih romanc. Občutki, ki se v meni prebudijo ob poslušanju te pesmi mi pred očmi rišejo sliko mulca, ki ni vedel, ni znal in ni slutil kaj ga čaka. Nedolžna duša, ki se je podajala v nevaren, a razburljiv svet.
Druga slika, ki je z vročim jeklom vžgana v eno od mojih možganskih obel (zmenita se v kateri) pa je vijolične barve. Na njej je pes v rolerjih. Dasiravno si tale komad med pisanjem tega prispevska rolam že petič je prejšnji opis povsem smiseln, obljubim. Govorim od dvojnem ploščku; kompilaciji, ki sliši na ime Formel Eins Speed Hits 38. Stavil bi, da se nekje na mojem podstrešju ali pa v eni izmed škatel bratovega inventarja še vedno skriva ta napol polomljena škatla z dvema srebrnima ploščkoma, ki sta verjetno šla skozi roke in stereo sisteme malodane vsake hiše v mojem rodnem kraju. In sedaj me ima, da si naročim kopijo te kompilacije in si jo rolam, dokler me ne zapustita bodisi sluh bodisi um.
Živela nostalgija.
Bonus: pesem je kakopak predelava komada, ki ga v izvirniku izvaja Ultravox.