Bilo je več kot leto nazaj, ko sem spet prijel za tekaške čevlje in se lotil teka. Ni bilo prvič, da sem poskusil s tekom. Če samo pomislim, kolikokrat v življenju sem se lotil teka, da se spravim v red, bi verjetno kdo pomislil, da z menoj nekaj ni v redu. In prav bi imel – z menoj ni vse v redu, a sem zdrav in to je tisto kar želim ostati. Vse ostalo se da relativno hitro ter enostavno popraviti.
Tako sem lani poprijel za (občutno premajhne) tekaške čevlje. Spomnim se dneva – petek je bil in prav nič posebnega ni bilo na tem dnevu (razen tega, kar je prinesel). Prišel sem domov, se preoblekel v nekaj, kar bi lahko štel za takaško opremo, obul svoje Reebok čevlje in pretekel 3,94 km. Povprečno sem za kilometer porabil 7 minut in 1 sekundo. Bil sem izmučen, a kljub temu poln volje. Prvič v življenju sem po teku razmišljal, da bom jutri to ponovil. Minilo je več kot leto od tistega petka. Tečem bolj ali manj redno in včeraj sem odtekel le 6,02 km ter za kilometer v povprečju porabil debelih 5 minut in 53 sekund. Nisem bil pretirano zadovoljen, a sem vedel, da se kljub temu vračam v svojo najboljšo kondicijo. To sem dosegel lani, ko sem pretekel 10,52 km in pri tem v povprečju porabil 5 minut in 21 sekund na kilometer. Tega teka se v živo spomnim. Bile so olajševalne okoliščine, a je bila tudi peklenska vročina. Kljub temu sem zmogel in si dokazal, da je tek prava stvar zame. Takrat me je skrbelo, kako bom pretekel 10 km. Letos sem pretekel 21 km. Na 10 km dolge proge tečem, ko želim malo bolj intenziven trening.
Zakaj toliko besed in številk? Ker se včasih počutim, kot da mi ne gre. Od sebe morda zahtevam in pričakujem preveč. Takrat se je dobro ozreti nazaj in pogledati številke. Številke ne lažejo. Od lanskega začetka pa do danes sem pretekel 589 km. Od tega sem v letu 2016 pretekel 321 km, v letu 2017 pa že kar 268 km. Moja povprečna hitrost ni zavidanja vredna. Moji dosežki objektivno niso nič posebnega. A kljub temu ne surfam več po kavču. Kljub temu imam končno malo kondicije. Nimam rekordov, imam pa voljo.
Tek je super šport – potrebuješ le majico, hlače in par spodobnih tekaških čevljev. Čas, kraj in ljudje niso faktor. Skozi čas sem si z udeležbo na raznih tekih nabral kar nekaj majic, dokupil nekaj hlač in kupil še dodatne čevlje za tek po terenu (adidas Kanadia TR8). Včeraj se je pripetilo, da sem naletel na svoj sanjski par tekaških čevljev in za dobro ceno domov odnesel še adidad Supernova M.
Sedaj pa k vprašanjem, ki se ti gotovo pletejo po glavi. Zakaj to pišem, zakaj tako draga opram, zakaj selfie po vsakem treningu, zakaj beleženje vsakega treninga in objava na družbenih omrežjih? Vse to ima samo en odgovor: ker v tem uživam. Vesel sem in ponosen, da tečem in končno vsaj malo skrbim za telesno kondicijo. Kot sem zapisal, hitro zapadem v mišljenje, da nisem dovolj dober, da dajem od sebe premalo. Potem pogledam številke. Številke ne lažejo. Lani sem pretekel ogromno. Letos bom pretekel še več. In sedaj prihajam do samega bistva tega zapisa.
Lani sem začel s tekom in v kolikor bi štel svoje pretekle poskuse rednega teka, bi pred lanski poskus verjetno lahko zapisal dvomestno številko. Kljub temu bi lahko letos dodal +1, če ne bi bilo mojih prijateljev, ki me spodbujate, ko nimam volje. Jožko, Andrej in zadnje čase še Tina – hvala vam. Iskreno vam hvala, da me tu in tam dvignete z riti in odvlečete na tek. Rad vam vračam to uslugo in skupaj gradimo nekaj, kar morda razumemo samo mi. Pa saj drugim ni treba razumeti tega – to je nekaj, kar je samo naše. Hvala tudi vam, Jernej, Marko in Primož, da me večinoma na družbenih omrežjih spodbujate in mi s tem vlivate še več volje. Morda se vsi skupaj (online in offline prijatelji) niti ne zavedate, koliko mi pomenijo vaše vzpodbude in vabila na tek, a verjemite, da jih ne jemljem za samoumevne. Obljubim, da tokrat ne bom več odnehal. Tek je za vedno del mojega življenja. Eno leto kasneje še vedno tečem.