Tale zapis pišem le nekaj ur preden bom odtekel še zadnji tek letošnjega Štajersko Koroškega pokala. To, da tečem za užitek in sproščanje stresa sem že omenjal, a letos sem svoj trud nadgradil z udeležbo osmih tekov, ki štejejo za Štajersko Koroški pokal. Rezultatov dolgo časa nisem spremljal, ker sem tekel zgolj zaradi veselja. Ne teh tekih večinoma srečaš ene in iste ljudi, ki imajo tako zanimive zgodbe, da bi lahko za vsakega spisal krajšo knjigo. Največji navdih mi dajejo tisti, ki so običajno med zadnjimi čez ciljno črto. Kazimira Lužnik s svojimi 83 leti, Lojzka Bratuša s 78 leti in Polde Dolenc z 86 leti dosegajo nekaj, kar mi je popolnoma nepredstavljivo. Oni so mi v neizčrpen navdih. Leta jim niso ovira in svojo energijo pretakajo v kolimetre tako lahkotno, da jim nikoli ne bi pripisal toliko desetletij.
Kaj pa jaz? No, prav zares nisem spremljal rezultatov, dokler se pred parimi teki nisem bolj za šalo, kot zares, sprehodil po tabeli, kjer se beležijo točke. Potrebno je razumeti, da nisem hiter tekač. Ne dosegam zavidanja vrednih časov in nikoli nisem razmišljal o tekmovanjih zavoljo doseganja rezultatov. Zato je bilo presenečenje, ko sem se iskal na repu seznama moje starostne kategorije, še toliko večje. Tam me namreč ni bilo. Višje, kot sem se premikal, bolj me je skrbelo, da so me pozabili in me sploh ni na seznamu. Vse dokler nisem prišel do prvih treh mest. Tam, na tretjem mestu, je bilo zapisano moje ime. Ne, do takrat sploh še nikoli nisem stal na stopničkah. Vendar pa sem opravil veliko tekov in na vsakem sem pobral nekaj točk. Tako sem jih skupaj nabral dovolj, da sem pristal na tretjem mestu v skupnem seštevku moje starostne kategorije.
Šele pred časom sem prvič tudi zares dosegel 3. mesto na posameznem teku v svoji kategoriji (Mežica). Ugibaj, koliko tekačev iz te kategorije je bilo na tem teku? Jp, trije smo bili. Pa kaj potem? Tako sem preko statistike nekako pristal tukaj. Nekaj ur pred zadnjim tekom, se mi nasmiha celo 2. mesto v kategoriji. Po ogledu seznama prijavljenih na ta tek sem ugotovil, da mojega zasledovalca ni med njimi. To še ne pomeni, da bom zagotovo drugi. Blaž Orešnik, ki ima 9 točk manj, se namreč lahko prijavi tudi danes, na dan teka. Ne glede na razplet in današnjo uvrstitev pa sem na stopničkah in ne glede na statistiko, preko katere sem tukaj pristal, sem ponosen na dosežek. Vsak izmed tekačev je namreč imel povsem enake možnost in povsem enako število tekov, na katere bi se lahko prijavil in na njih sodeloval. Med njimi sem bil jaz med bolj pridnimi in vztrajnost se je poplačala. Nauk celotne zgodbe bi lahko bil, da ni potrebno vedno biti med prvimi, da si na koncu med zmagovalci.
Preden popolnoma zaidem pa bi rad še na hitro povzel letošnji Štajersko Koroški pokal. Ti rekreativni teki so super in res ni potrebno veliko, da padeš not. Vsem, ki rekreativno tečete, toplo priporočam, da se naslednje leto pridružite in si zastavite cilj, da odtečete vsaj 5 tekov, ki jih potrebujete za končno uvrstitev. Več informacij najdete na tdsik.si. Žal moram v tej točki zapisati tudi manjšo kritiko glede podajanja informacij o tekih in podobno. Spletna stran ni najbolj prijazna uporabiku, Facebook skupina je polna nepotrebnih objav (oprosti, Cvetka, vem da daješ v to svojo dušo in srce) in informacija na drugih portalih, kjer so objavljeni podatki o tekih, vse prevečkrat odstopajo od realnih.
Kljub vsemu je pokal dobro organiziran in potrebuje le malo kozmetičnih popravkov. Določeni teki so zanimivi zaradi proge, drugi zaradi dobre malice na koncu, tretji kratke proge in tako dalje. Štajersko Koroški pokal je kot nalašč za vse rekreativne tekače, zato bom vesel, če nas bo naslednje leto še več.
Danes torej tečem na zadnjem letošnjem teku v pokalu in če te zanima, kako sem se odrezal, odklikaj na moj blog ponovno v večernih urah.