Spodaj je zapis, ki sem ga pred kratkim delil na Facebooku in je naletel na zelo veliko odzivov, zato sem se odločil, da ga delim tudi tukaj. Preberite in premislite, kako smo vzgojeni v sovraštvo. Zapis je aktualen predvsem v luči dogajanja na drugi strani Atlantika, kjer se Donald Trump kot strahopetec izogiba ne le odgovornosti, ki jo nosi za sejanje sovraštva ampak se aktivno izogiba jasni obsodbi dejanj rasizma in sovraštva do soljudi ter predvsem skupin, ki za temi dejanji stojijo.
Moj sin ima v vrtcu temnopolto sošolko. Meni se to zdi krasno, a me je zanimalo, kaj o tem meni on. Tako sem mu oni dan želel nastaviti majhno past, da vidim, kako bo odreagiral. Ko sva se peljala iz vrtca sem ga povprašal po njej, ker smo ravno skupaj zapuščali vrtec.
“Luka, a je ta tvoja sošolka kako drugačna?”
Odgovor, ki mi ga je nemudoma in brez premisleka vrgel nazaj mi je, iskreno povedano, privabilo solze sreče v oči.
“Ah, ati, sej so še drugi.”
Ja, so. In kaj potem? Mali ni niti malo trznil na vabo, ki sem mu jo vrgel. Razume, da ima drugačno barvo kože, a njemu je za to povsem vseeno. Ne pozna rase. Ne pozna barve. Nima predsodkov. Njega zanima le, ali se ima z ljudmi lepo, ali ne. Rasizma in sovraštva se naučimo. Ponosen sem, da moj sin niti ne pomisli, da bi lahko bila njegova temnopolta sošolka kakorkoli drugačna in ponosen sem nanj, da je takšen. Hkrati pa sem vesel, da je ta zrelostni izpit opravil hitreje, kot marsikdo drug in s tako odličnostjo, da mu v tistem trenutku nisem znal odvrniti ničesar. Ni bilo potrebe. Mali razume. Le pokimal sem in se zamislil, kako bi svet lahko bil neprimerno lepši, če bi drug drugega videli kot ljudi in ne bi videli barv ter predsodkov. Ponosen sem nate, Luka.