Povežimo Soline 2014

Letos sem že drugič tekel na teku Povežimo soline. Tek poteka, uganili ste, od Sečoveljskih do Strunjanskih solin in naj bi bil dolg cca 9,3 km. Po mojih meritvah je bil tek dolg 8,67 km, a še nisem raziskal, če mi je RunKeeper upošteval razdaljo tunela ali ne – ta naj bi meril cca. 550 m. Bi si pa upal trditi, da ga je meril in upošteval.

Ko smo prispeli na prevzem štartnih številk v marino v Luciji, nas je pričakalo sonce in relativno visoke temperature. Vetra praktično ni bilo zato je vse kazalo, da bodo razmere za tek idealne in so na koncu tudi bile. Naša “ekipa” je bila sestavljena iz štirih tekačev in kmalu je odštevanje prišlo do ničle … tek se je začel. Bilo je nekaj gneče in resnično je vprašanje koliko tekačev ta trasa še prenese. Resnici na ljubo mi v takšni gneči ni prijetno teči.

Po uvodnih kilometrih smo iz Sečoveljskih solin prispeli do klifov in odprl se je pogled proti Portorožu. Tam pod klifi sem opazil starejši par, ki je tudi med drugimi tekači požel ogromno pozornosti, saj sta se prav lahkotno pozibavala in razgibavala na rekvizitih, ki so postavljeni ob poti. Pot do Portoroža nas je peljala čez kamp in marino v Luciji, nato pa smo se malo gnetli mimo plaže pred Alayo in že smo ob morju nadaljevali vse do portoroškega trga. Od tam smo naredili zavoj nazaj ob glavni cesti, ki smo jo kmalu prečkali in se mimo Avditorija zagnali v manjši klanec. Ta mi je, zaradi slabše kondicije, pobral kar nekaj moči, ki sem si jih počasi povrnil na spustu čez tunel in naprej proti Strunjanu. V dolini je bilo mimo rondoja potrebne le še nekaj energije, da sem prišel do cilja.

Na tem mestu bi se zahvalil gospe, ki je na klopi ob poti z ragljo glasno spodbujala vse, ki so tekli mimo nje. To mi je dalo še nekaj energije, da sem zadnji kilometer brez težav premagal.

V cilju je bilo nerodno postavljen kotiček za osvežitev. Ta je po navadi takoj v cilju, a je v Strunjanu nekoliko prostorske stiske in zato so to mesto prestavili za ograjo na travnik ob cilju. To bi bilo sicer OK, če bi bilo to kakorkoli vidno označeno, a ni bilo in tako sem potrboval kar nekaj napačnih zavojev, da sem našel omenjeno lokacijo. Tam sem brez usmiljena evtanaziral nekaj jabolk in banan ter si prisvojil dve plastenki vode. 

Sledilo je okrepčilo z bobiči, ki super teknejo po teku. Takšne lahke enolončnice mi ustrezajo bolj kot kakšen težek golaž ali testenine po teku. Za piko na i so organizatorji poskrbeli z litrom vina, kilogramom odlične soli in paketom bakalaja.

Tako se je zaključil moj prvi uradni tek letos. Upam, da je to napoved plodne sezone saj je v planu, da skupaj z Andrejem, Urbanom in tastom Jožkom opravimo normo za Štajersko-Koroški pokal.