Miške so zanič

Računalniške miške – periferija, ki se je prvič pojavila že daljnega leta 1968, v mainstream pa je stopila konec sedemdesetih oz. v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja. Razlog, da navajam te letnice tiči v tem, da je miška od takrat doživela relativno malo sprememb. Edini večji preskok je bil narejen, ko so optični senzorji nadomestili mehansko sledenje gibom in nam s tem prihranili tedensko čiščenje navlake z valjev za posamezno os gibanja. Če smo radodarni in kot pomemben dodatek šetejemo še kolo za vertikalno pomikanje po daljših vsebinah na zaslonu, je bilo to v 35 letih bolj kot ne vse kar je vsaj malo premaknilo in prevetrilo sceno računalniških mišk. OK, nekje vmes so se pojavile še miške brez kabla, a te nikoli niso v celoti izpodrinile žičnih in jih vsaj na področju računalniških iger še dolgo ne bodo (če sploh).

7

Skratka – danes imamo za vnos podatkov tipkovnico, za navigiranje po uporabniškem vmesniku pa miško. Pozabite za trenutek sledilne ploščice, ker poanta zgodbe ni v tem. Poanta je v tem, da so miške skozi leta dobivale nove oblike, dodatne gumbe in boljše načine za sledenje gibom in s tem postale bolj praktične ter natančne. Nobenemu proizvajalcu  pa niti na kraj pameti ni padlo, da bi miško izdelal iz kakovostnih in trpežnih materijalov (in pri tem mislim tudi na proizvajalce, ki na plastično ohišje vijačijo in lepijo kose aluminija). Nobenemu. Miška za katero danes odštejete 130 € ima na sebi 20 gumbov, brezžično povezavo, laserski senzor, večbarvne diode in niti grama aluminija ali podobnega kakovostnega materiala v svojem ohišju, če odmislimo tistih nekaj gramov uteži, ki skrbijo za ravnotežje naprave.

Popolnoma razumem zakaj je situacija takšna kot je. Razlog je seveda popolnoma poslovne oz. finančne narave. Zakaj bi delali vzdržljive naprave, ki bi zdržale desetletje, če vam lahko v tem času prodajo tri in vam tako spulijo trikrat toliko denarja? Zakaj bi vgrajevali kakovostne materiale in si s tem bodisi nižali marže bodisi višali cene in s tem tvegali, da postanejo nekonkurenčni na trgu? Popolnoma razumem vse to, a kljub temu to ni prav. Niti malo. Če lahko Apple naredi miško, ki ima aluminijasto ohišje in stekleno površino (ne, ta miš klub temu ni vredna, da znjo obtežite kup papirja) ter jo prodaja za 70 €, potem ne vidim razloga, da Logitech, Razer, Roccat, Corsair, Mad Catz in drugi ne bi zmogli enako. Kot sem že omenil, se zavedam, da obstajajo računalniške miške, ki imajo na sebi tu in tam tudi kakšen gram aluminija, ampak kljub temu gre še vedno za miško s plastičnim ohišjem, ki ne daje občutka trdnosti.

5

Potem pa so tukaj še neumnosti kot je skrivanje vijakov pod ploščice po katerih miška drsi po podlagi. Dragi proizvajalci, če se vam gre za estetiko imate v zgornjih odstavkih zelo dober namig kaj je potrebno storiti, in pri tem vam vsi skriti vijaki na svetu ne pomagajo. Sicer pa – vijaki na spodnji strani resnično ne kazijo izgleda. Res – kdo gleda spodnji stran miške 24 ur na dan? Kdo? Večina ljudi vidi svojo miško od spodaj zgolj na dan, ko jo prinese iz trgovine in preden jo prvič položi na mizo ter jo priklopi. Potem pa nikoli več. Po drugi strani pa je tu in tam potrebno miško razstaviti in jo očistiti (če je niste še nikoli vam toplo priporočam, da se dela lotite z velikimi koičinami razkužila, ker je miška odličen inkubator za umazanijo). Nekateri pa celo znamo kakšno stvar popraviti in zato sem blazno jezen, ko uničujem teflonske podloge, ker se je vašemu inženirju ali pa vodji projekta zdelo fino, da vijake skrije ravno pod nje. Ampak, ja, saj kapiram – zakaj bi nekaj popravljal, če lahko kupiš novo, ane? Da bi vas vse vrag pocitral.

Zakaj torej vse to zlivanje žolča? Ker imam polno rit tega, da vsaka miška, ki jo kupim, slej ko prej postane problem. Gumbi umrejo ali so slabo odzivni in miš je treba odpret ter popravit. To pomeni, da moram malodane uničiti teflonske noge, da pridem v notranjost in s tem naredim dodaten strošek. Večkratno odpiranje miške pa zaradi cenene plastike lahko hitro postane problem saj navoji vijakov počasi uničijo plastične čepe v katere so priviti. Na srečo moja Logitech G600 teh težav še nima. Sem pa že uničil njene teflonske noge in sedaj čakam nove komplete, da jih zamenjam. Vem, da so to morda povsem banalni problemi, a od miške, ki je stala 70 € (danes bi v inozemstvu zanjo odšteli sicer dvajsetaka manj) pač pričakujem več. Da crknejo stikala mi je jasno (sploh ob količini rabe, ki jo miš doživi pri meni) saj vem kako so Omronova stikala grajena in se zavedam, da vanje slej ko prej zaide umazanija in naredi štalo. To ni problematično in se da enostavno popraviti oz. v skrajni sili zamenjaš cela stikala. Problem je v tem, da imam sedaj uničene noge. Problem je v tem, da sem moral podmazati enega od treh gumbov (ne stikal), ker se je ta drgnil v drug kos plastike. Problem je tudi v tem, da je izdelava tako nenatančna, da vsi gumbi niso enakomerno trdi in odzivni. Problemov je malo morje in v tem cenovnem in zmogljivostnem rangu tega pač ne bi smelo biti. Konec debate.

2

Kako torej zaključiti to debato? Miške so kul, seveda. So pa slabo narejene in to je problem. Problem pa obstaja, ker ga toleriramo, zato bom jaz naslednjič glasoval s svojo denarnico – takoj ko se pojavi MMO miš, ki je grejna kot tank (kabel gor ali dol) dobi njen proizvajalec moje cekine. Če tudi ti deliš moje mnenje pa te prosim, da storiš enako. Lahko pa mi razložiš zakaj se motim. Sledi mi na twitterju, kjer sem @uros_m in mi povej kaj si misliš.

Preberi še ...