Ena najbolj izstopajočih lastnosti metalske subkulture so moški z dolgimi lasmi. Izvoru dolgih las bi lahko skozi stoletja sledili nazaj vse do pradavnine, a se osredotočimo raje na obdobje pred 1. svetovno vojno.
Kje se je začelo
Med 19. in 20. stoletjem so moški nosili relativno, a ne pretirano dolge lase. Vse to se je spremenilo, ko je izbruhnila 1. svetovna vojna in so se vojaki po dolgih mesecih v jarkih srečali z nevšečnostjo po imenu uši. Slednjo nadlogo je bilo najlažje rešiti s parom ostrih škarij in kratki lasje so tako dominirali moški modi vse do poznih 60. let 20. stoletja, ko se je naposled začel kulturna revolucija. Takrat so si moški v znak protesta in upora spet začeli puščati dolge lase. Ravno v tem obdobju pa so se iz rock ’n’ roll scene že začeli razvijati tudi trši psihedelični rockerski ritmi. Stvar je šla z roko v roki in vse od samih začetkov so dolgi lasje postali in ostali zaščitni znak rock scene. Kasneje so stil posvojili tudi prvi metalski izvajalci in ostalo je zgodovina.
Brade in brki se vrnejo
Dasiravno so moški v 70-ih letih radi nosili košate brke in tudi brada ni bila nenavadna, so hkrati obrazne kocine od tega obdobja dalje doživljale občutno regresijo, ki se je obrnila šele na prelomu 21. stoletja. Takrat je namreč na površje oz. mainstream (znotraj metalske scene) začela prodirati skandinavska metalska struja, ki je poleg temnejših (black metal) in trših (death metal) ritmov prinesla tudi vikinško simboliko ter modo. Brade so začele postajati simbol metalcev, ki so prisegali na t.i. Gothenburg sound in ko je naposled ta stil v ušesih slehernikov postal sinonim za metal kot celoten žanr, se je enako zgodilo tudi s podobno njegovih fanov.
Tako je danes v očeh javnosti, ki nima poglobljenega znanja o metalski subkulturi ter njenih neštetih žanrih, bradati dolgolasec z vikinško simboliko, sinonim za povprečnega simpatizerja in pripadnika metalske subkulture.
Brade segajo vse od nekajdnevne pa do dolge in razkošne vikinške. Mnogi si čez čas umislijo dodatke v obliki raznih kovinskih obročkov (običajno z vikinško simboliko). Tisti z res dolgimi bradami si naposled iz nje spletejo kite, ker je bodisi vzdrževanje take brade bistveno lažje ali pa spet zasledujejo vikinški stil. Zelo dobrodošlo pa je bilo v zadnjem obdobju tudi hipstersko gibanje bradačev, ki je v mainstream vrnilo te kocinaste izrastke in povzročilo ponovno odprtje raznih brivskih salonov. Morda še bolj pomembna pa je povečana dostopnost in izbor kozmetičnih izdelkov za nego brade – od šamponov do olj, voskov in balzamov. Dobra brada namreč ne zraste brez dobre nege in nobenega sramu ni v rabi ustreznih kozmetičnih izdelkov za negovanje nečesa, kar gojiš ter v kar vlagaš leta in leta truda ter vztrajnosti.
Ženski stil
Na drugi strani so bile ženske pripadnice subkulture velikokrat zapostavljene oz. postavljene na drugi tir kot manjvredne. To je bilo še najbolj očitno v samem začetku žanra, ko je bilo to igrišče za testosterona polne moške izločevalce švica in ženske tukaj pač (po krivici) niso imele preveč prostora. Verjetno tu ne gre brez omembe Doro Pesch, ki je odprla vrata ženskim frontmenkam v žanru ter utrdila ženske kot polnokrvne pripadnice in ne zgolj kot trofeje in priveske moških predstavnikov. Tudi legendarni Lemmy in njegovi Mötorhead so pripomogli k enakosti žensk z žanru s sodelovanjem s skupino Girlschool. Tako se je skozi leta spreminjal tudi ženski stil, ki je za razliko od moškega postal z leti vse bolj raznolik in v zadnjih letih tudi barvit. Usnjene obleke in modni dodatki so tako ali tako standard na sceni, a so ženske to modo dopolnile ter razširile. Frizure so tako bistveno bolj domišljene kot pri moških in ni nenavadno videti gospodične s celo mavrico barv na glavi ali pa kreativno kombinacijo pobritega dela frizure in dolgih pramenov na drugi strani. Prav tako pa ni nenavadno najti ženskih predstavnic s kratkimi lasmi.
Slednji so tudi med moškimi, ki so se odločili, da jim dolgi lasje ne odgovarjajo ali pa zgolj predstavljajo prevelik vložek časa za vzdrževanje. Je pa še ena nerodnost, ki pesti moške in to je plešavost. Tukaj se rešitev običajno najde v obliki ostre britvice, ki dokončno odpravi problem in med njimi se nahajam tudi sam, ker sem imel pač smolo pri genski loteriji.
Tako smo nekako pokrili stile, ki so najbolj prisotni v metalski subkulturi. Če ti je zapis všeč mi najbolj pomagaš tako, da objavo deliš na družbenih omrežjih. Več kot bo bralcev, raje bom pisal. Držite rogove visoko do naslednjič, ko bom obdelal primerno obnašanje na koncertih.