Ko je Simon Gregorčič v svojo beležko kracal besede “Tod sekla bridka bodo jekla …”, si verjetno ni predstavljal horde bradatih dolgolascev, ki po blatu gazijo ob ritmih glasnih bobnov in kitar, ki z rezkim glasom presekajo spokojno Tolminsko idilo. Govorim, kakopak, o glasbenem festivalu Metal Days na katerega si že kar nekaj časa želim. Letos pa sva s kolegom Andrejem sklenila, da je dovolj besed in sva naredila usodni korak. Karti sta kupljeni in bančni račun osiromašen za tistih 130 €. Po osebi.
“OK, Uroš, kapiramo – ti si sedaj car, ker greš na Metal Days. Whatever …” No, ni ravno to poanta, ampak hvala da si opazil mojo nadcarskost (pa se je Toporiščič obrnil v grobu). Jaz ne bi bil jaz, če vse od nakupa karte ne bi študiral, kako bom s sabo vlekel nek kos opreme in tam nekaj delal z njo. Telefon bo tam in morda celo prenosnik. Twitter, blog, Instagram, Vine in Periscopre bodo, kakopak, moja orodja. Me pa zanima, kaj vse bi se še dalo. In preden nekdo izpostavi, da bom na koncu zaradi vsega tega zamudil bistvo festivala, bodite brez skrbi. Uživat grem in ne delat. Hkrati pa sem človek, ki bi še v grob nesel telefon in tvital iz onostranstva, ako bi se dalo.
Skratka, če imaš kakšno idejo kaj bi se dalo naredit, mi tvitni na @uros_m.