Kam je zavila pop / komercialna scena?

Danes je štartal težko pričakovani Twitter #Music servis, ki se je obetal že nekaj časa. Skratka, zapalim unblock-us, se logiram in malo šarim, najdem Iron Maiden (tako, na prvo žogo), stisnem play in poaslušam par komadov. Čisto preprosta zadeva.

Potem grem malo delat na neki naslovnici revije in se odločim, da kar poženem komade v kategoriji Popular.

Disclaimer: sledi opis popolnoma subjektivnega doživljanja komadov, ki so se vrteli

 Začne se, kakopak, s komadom Gentleman (Psy). Zeh.

Vmes nekaj komadov, ki se jih sploh ne spomnim in nato udari Pitbull. Njegov glas mi vedno sproži alarm, ki ga občutim tako nekako kot bi me s ponvijo, polno vrelo vročih ocvirkov, lopnil po glavi. Prebolim in vklopim svoj mazohistični mehanizem ter poslušam kaj bo naumil fant. Malo bruhnem v usta in nato me udari kot strela z jasnega: aha (hint), tole mi je pa znano. Takoj se mi v glavi zavrti scena kako mlada dečva bere strip o drznem mladem dirkaču, ki jih, nič hudega sluteč, malodane faše s fracozom po glavi. Po fazi zanikanja, ko se prepričujem, da menda pa to ja ni res, pride trenutek bridkega spoznanja: komad je osnovan okoli sampla enega izmed hitov osedesetih: A-ha, Take On Me. Občutim slabost ob šlepanju na občutkih nostalgije, ki jih sample vzbudi v sleherniku. OK, saj kaj več tudi nisem pričakoval od njegove pasje eminence. Uh me piši in komada je konec.

Sledi babje dretje, ki naj bi bilo bojda nekako punk. Kill me. Skip.

Na vrsto pride komad, ki se ga ne spomnim (dober znak, ni bil moteč – bo treba preverit, če je bil morda poslušljiv).

Iz oblakov razmišljanja kam za hudiča naj zrinem še eno vrstico besedila na tej zakleti naslovnici me sklati glas možakarja za katerega sem še vedno prepričan, da si v šrafštuk med petjem privija mošnjiček. Maroon 5, kakopak. Ne maram, tožite me. Skip.

Pa smo pri češnjici te tortice. Prepričan, da večjega skrunstva kot je bil Pitbulov ne bom doživel me pozdravi njegov izzivalec. Direktno, brez opozorila me pribije na stol: ej pa sej tole pa poz… čakaj, kaj ta tip klobasa? Ne, a spet? Preklopim v brskalnik in tam, sloneč na rdeči steni .. David Guetta. “Party Play Hard, Work Hard” gre besedilo. Bejž no, po mojem ti je res vzelo tistih petnajst minut, da si zripal Better Off Alone (Alice DJ) in snel ven sample. OK, dvajset minut, če si ga šel poustvarit. Stop. Zapri zavihek.

Dost komerciale do naslednje zime, takrat mi pa tako ali tako ne uide Wham!