Internet je smetišče podatkov

Besede iz naslova me spremljajo od dneva, ko jih je izrekel moj prvi pravi mentor v življenju, Marjan Kozjek, pokojni ravnatelj Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje. Sedeli smo v računalniški učilnici med računalniškim krožkom in dasiravno se ne spomnim kontekst, se spomnim resnosti, s katero je izrekel: “Fantje, zavedati se morate, da je internet smetišče podatkov. Na vas pa je, kaj boste iz teh podatkov naredili.”

Pisalo se je leto 2002, ko se nam še sanjalo ni, kaj so YouTube, Facebook, Twitter, MySpace, Reddit, 4Chan, Flickr, Gmail, Skype … ker nič od tega še ni obstajalo. To je bilo leto, ko je luč sveta v beta različici ugledal Mozillin brskalnik Firefox (s kodnim imenom Phoenix 0.1). Leto poprej je Apple predstavil prvi iPod, leto po tem pa omogočil nakupovanje glasbe preko iTunes Music Store. Feeling old yet?

Bistvo je, da je bil to čas, ko se je internet dokončno zasidral kot nekaj vsakdanjega. Forumi so cveteli, bila se je bitka za prevlado nad takojšnjim sporočanjem in borze so se končno začele pobirati po fiasku imenovanem dot-com bubble. Morda je ravno slednji spodbudil Marjana, da nam je definiral internet kot smetišče podatkov. Kdo bi vedel – poslovil se je prehitro in še danes mi je žal, da z njim nisem preživel več časa.

Internet kot smetišče podatkov je koncept, ki bolj kot naravo interneta, kaže človeško naravo. Misel, ki jo nosim že od začetka srednješolskih časov, mi skoči na plano vsakokrat, ko se na spletu odpre nova fronta. Vedno znova se izkaže, da lahko vzrok povežem s to mislijo. Vendar izvorni problem ni v tem, da imamo smetišče. Pojdimo še korak dlje in si priznajmo, da smo mrhovinarji, ki se hranimo na tem smetišču. Lačni umi posameznikov bodo v tem smetišču vedno našli hrano in s tem preživeli še en dan. Ljudje smo primitivne živali, ki iščemo samopotrditev oz. potrditev lastnih stališč in to potrditev je, kakopak, najlažje najti na smetišču podatkov, kjer še tako napačno prepričanje najde somišljenike.

Zanikaš učinkovitost cepljenja? Našel boš, kar iščeš, da potrdiš svoje mišljenje. Zanikaš globalno segrevanje? Ni problema, tukaj je dovolj hrane za take misli. Ljudje si še vedno ne drznemo pogledati resnici v oči. Ne upamo zapustiti cone udobja. Strah nas je sprememb. Ne iščemo resnice, ampak zgolj potrditev lastnih prepričanj, ki so monogokrat napačna.

To se zadnje čase še najlepše kaže v fenomenu, ki je dobil ime fake news. Ljudje so že zdavnaj ugotovili, da na odprtem internetu ni filtra in lahko kdorkoli objavi karkoli ter zapakira v obliko, ki bo zgledala privlačno. Dodajte še konstantno ustrahovanje prebivalcev zahodenjga sveta in počasi se začnejo kazati obrisi nečesa strašnega.

Naši starši so se večinoma rodili, preden je internet postal stvar. Mi smo se rodili tik preden je postal stvar. Naši potomci ne poznajo sveta pred njim. Pred seboj imamo tri generacije. Prva na internet in predvsem njegove pasti ni bila pripravljena. Druga, ki je internet odkrivala in ga pomagala zgraditi v to, kar je danes, a je hkrati tudi začela spoznavati pasti. Tretja, ki ima najbolj zahtevno nalogo: izogniti se pastem in pripraviti naslednjo generacijo na odgovorno ravnanje s tem čudovitim orodjem.

Ne čudi me, da je internet postal to, kar je – to je zapisano v njegovi naravi. Zaskrbljen pa sem, da bomo to čudovito stvar zavozili. Internet mora ostati smetišče podatkov, saj je to njegovo bistvo. Odprtost pomeni demokracijo, kjer ima vsak svoj glas. Zapiranje tega vodi v napačno smer in prinaša smrt interneta, kot ga poznamo. Na nas je, da bomo znali s temi odpadki odgovorno ravnati ter tega naučiti tudi naših potomcev. Spremeniti se moramo ljudje, ne internet.

“Fantje, zavedati se morate, da je internet smetišče podatkov. Na vas pa je, kaj boste iz teh podatkov naredili.”


Posted

in

,

by