Sedaj, ko so malodane vsi proizvajalci Android telefonov vsaj predstavili svoje paradne konje za leto 2017, je napočil čas, da se lotim katerega izmed njih. Huawei P10 je prvi, ki mi je prišel v roke. Ker je leta 2017 že nekoliko neumno govoriti o strojnih zmogljivostih paradnih konjev, bom tokrat pogledal, kako in s čim se P10 loči od ostalih. Kljub temu pa si na hitro oglejmo seznam strojnih specifikacij.
- deluje v omrežjih: 2G (GPRS/EDGE), 3G (HSPA), 4G/LTE
- procesor: Hisilicon Kirin 960 (4 × 2.4 GHz Cortex-A73 + 4 x 1.8 GHz Cortex-A53)
- grafični procesor: Mali-G71 MP8
- delovni pomnilnik: 4 GB
- notranji pomnilnik: 32 ali 64 GB
- razširitev pomnilnika: microSD do 256 GB
- zaslon: 12,95 cm, 1080 × 1920 slikovnih pik, 373 ppi, 16 M barv, NEO-IPS LCD
- glavna kamera: dvojna, 20 MP + 12 MP, f/2.2, optična stabilizacija, 2 x zoom, Leica optika, samodejno ostrenje, LED bliskavica, ročno ostrenje s pritiskanjem na zaslon, HDR, ročni način …
- sprednja kamera: 8 MP, f/1.9
- snemanje videa: UHD 2160p (4K) s 30 sličicami na sekundo, HD 1080p s 30 sličicami na sekundo, počasni posnetki 1080p s 120 sličicami na sekundo in 720p z 240 sličicami na sekundo
- povezljivost: Wi-Fi (tudi deljenje mobilne povezave – mobile hotspot tethering), Bluetooth 4.2, USB-C vtičnica (USB 2.0)
- ostalo: merilec pospeškov, žiroskop, barometer, kompas, čitalec prstnih odtisov
- baterija: Li-Ion 3.200 mAh
- operacijski sistem: Android 7.0 Nougat (Huawei EMUI 5.1)
- dimenzije: 145,3 mm (v) × 69,3 mm (š) × 7 mm (d)
- masa: 145 g
- tip SIM kartice: nano SIM
OK, na hitro glede strojnega vidika P10. Če si se slučajno že srečal s Huaweijevim telefonom Mate 9, potem je to bolj kot ne to. P10 je praktično Mate 9 v bolj elegantnem in manjšem ohišju. To je zelo dobra novica, saj je Mate 9 pozimi požel veliko pohval z vseh strani. P10 torej vzame že poznano strojno opremo in jo zapakira v manjše in veliko bolj elegantno ohišje.
P10 seveda spominja na iPhone 7, a se od njega razlikuje predvsem po tem, da na zadnji strani nima izbokline za kamero, čeprav ima pod pokrovom kar dva senzorja. Drugo, kar razlikuje P10 od konkurenčnih teleofnov pa je nabor barv, ki so na voljo. P10 je nastal v sodelovanju z inštitutom Pantone, ki je za P10 razvil posebne odtenke zelene in modre. Žal zelene različice za enkrat pri nas ne bo mogoče kupiti. Priznam, da se zavoljo dejstva, da sem še vedno grafični oblikovalec po srcu in izobrazbi, ob imenu Pantone malce stopim in Huawei je tukaj po mojem izbral dobro pot, da se uveljavi na modni oz. lifestyle sceni, ki postaja vse bolj pomemben faktor pri trženju telefonov.
Strojna oprema je torej več kot sposobna opravljati vse sodobne naloge, ki jih danes opravljamo na telefonih in ne zaostaja za konkurečnimi napravami. Morda je smiselno omeniti, da že kakšna dva meseca kot primarni telefon uporabljam Mate 9 in za enkrat nisem naletel na nobeno težavo, ki bi bila povezana s strojno opremo. Edino, kar bi rad videl tako pri Mate 9, kot tudi pri P10 je AMOLED zaslon, namesto klasičnega LCD panela, ki se nahaja na obeh telefonih.
Ima pa P10 eno veliko prednost pred konkurenčnimi telefoni: cena. Kljub temu, da so cene Huaweijevih paradnih konjev iz leta v leto rastle, je P10 tudi letos najcenejši paradni konj – predvsem, če ga kupiš na vezavo pri operaterju. Tako pri Telekomu stane nekaj manj kot 480 € v splošni naročniški akciji, kar je po mojem zelo konkurenčna cena in bo marsikomu predstavljala tisto, kar bo prevesilo tehtnico v prid P10. Mimogrede, redna cena za P10 je 630 €.
Preden zaključim s strojno opremo bi omenil še dve zadevi. Prva je ta, da se čitalec prstnih odtisov po novem nahaja na prednji strani, pod zaslonom. Mnenja glede idealne lokacije čitalca so deljena in osebno sodim v tabor, ki zagovarja čitalec na zadnji strani. Kakorkoli – čitalec je hiter, natančen in zanesljiv. Druga stvar, na katero velja opozoriti pa je prednameščeno zaščitno steklo na prednji strani zaslona. Karkoli že počneš, ne odstrani stekla, če nimaš pri roki nadoemstnega. Zaslon namreč nima oleofobnega premaza in je tako magnet za prstne odtise. Kaj je botrovalo tej bizarni Huaweijevi odločitvi je težko reči, a dejstvo je, da bo treba ves čas uporabljati zaščitno steklo, če boš želel/-a zaslon, ki se ga da enostavno obrisati.
Za konec omenim še baterijo, ki se je na testu povsem suvereno obnesla. Tako kot se za paradnega konja v letu 2017 spodobi, ima tudi P10 možnost hitrega polnjenja preko priloženega polnilca. Hitro polnjenje je super rešitev, ko imaš malo časa in bi rad na hitro dodal nekaj ur rabe bateriji v telefonu. Seveda bi bilo bolje imeti večjo baterijo, a je hitro polnjenje naslednja najboljša stvar. Seveda so po Samsungovem fiasku lansko leto vsi zelo previdni s svojimi baterijami in tudi pri Huaweiju poudarjajo vse korake in rešitve, ki jih njihove baterije in hitri polnilci vsebujejo za preprečevanje pregrevanj in potencialnih eksplozij baterij. Pričakujte, da bo to letos dokaj redna točka dnevnega reda PR sporočil večjih proizvajalcev. Kar se tiče P10 pa je očitno vsak strah pred eksplozijami odveč.
Programska oprema
Pred kratkim sem napisal daljšo razlogo, ki jo bom sedaj vključil v vsak test Android telefonov, da mi ne bo potrebno vedno znova ponavljati moje stališče glede spreminjanja izgleda Android uporabniškega vmesnika. Sedaj, ko je ta del za nami, si poglejmo, kaj prinaša Huaweijev uporabniški vmesnik, ki sliši na ime EMUI 5.1.
EMUI 5.0, ki se je prvič pojavil na telefonu Mate 9, je s P10 poskočil za decimalno mesto in s tem dodal tudi nekaj novih funkcionanosti. Tako kot 5.0 je 5.1 zasnovan na zadnji različici Androida (7.0, Nougat) in primarno s seboj prinaša vse novosti, ki so bile predstavljene s to različico. Najbolj pomembna je večopravilnost, ki omogoča poganjanje dveh aplikacij na zaslonu hkrati. Ko se nahajaš v aplikaciji pritisneš in pridržiš gumb za večopravilnost (kvadratni navigacijski gumb) in iz seznama, ki se pojavi na zaslonu izbereš dodatno aplikacijo, ki sedaj zaseda spodnji del zaslona, medtem ko se zgoraj nahaja aplikacija v kateri si pravkar bil. Enako lahko storiš tako, da s členkom malce bolj trdo udariš ob zaslon in potegneš črto od enega roba do drugega (tole pride prav predvsem, če imaš vklopljeno funkcijo, ki je opisana v naslednjem odstavku).
Če ne maraš gumbov na zaslonu, lahko v nastavitvah omogočiš, da njihove funkcije prevzame čitalec prstnih odtisov. Po tem kratek pritisk na čitalec služi kot gumb za nazaj (trikotni navigacijski gumb), dolgi pritisk kot gumb za vrnitev na domači zaslon (okrogli navigacijski gumb) in drsanje v levo in desno po čitalcu lista med aplikacijami, ki so zagnane (podobno kot kvadratni navigacijski gumb).
Druga dobrodošla novost je možnost vklopa predala z aplikacijami v nastavitvah. To bo pisano na kožo predvsem tistim, ki ne želijo, da se vse ikone nizajo na domačih zaslonih ampak tam raje vidijo le peščico najbolj rabljenih aplikacij.
Še ena novost, ki se je pojavila že z različico EMUI 5.0 je t.i. Eye Comfort Mode, ki barve na zaslonu zamakne v bistveno bolj tople tone in je veliko bolj prijazna do oči v večernih urah, ko se igraš s telefonom doma na kavču ali pod odejo. Dasiravno so strokovna mnenja deljena, kako zelo blagodejno ta barvni zamik vpliva na naše oči pa lahko iz osebnih izkušenj povem, da je v temi veliko lažje gledati zaslon, ki ima bolj tople barve, kot bolj hladne. Do funkcije lahko hitro dostopaš preko seznama ikon v predalu z obvestili.
Prej sem že omenil gesto s členkom, ki omogoča vklop večopravilnosti in poganjanja dveh aplikacij na zaslonu hkrati. Te zadeve s členki pa so na Huawejevih telefonih prisotne že več časa in osebno najbolj uporabljam trkanje za zajem zaslona. S čelnkom dvakrat potrkaš po zaslonu in telefon bo zajel sliko zaslona in jo shranil. Prav tako lahko ob zaslon s členkom trčiš enkrat in narišeš obliko okoli dela, ki ga želiš zajeti in telefon ti bo ponudil možnost zajema samo tistega dela zaslona (pri čemer lahko naknadno prilagodiš območje zajema).
Za tiste, ki imate nekoliko manjše roke bo priročen t.i. One Handed Mode, ki pomanjša sliko na zaslonu, da lažje dosežeš v zgornji del zaslona. Do te funkcije dostopaš tako, da po navigacijski vrstici potegneš s palcem v levo ali desno. Odvisno od smeri drsanja, se bo slika pomanjšala proti spodnjemu levemu oz. desnemu vogalu zaslona. Iz tega načina izstopiš tako, da podrsaš po vrstici v nasprotno stran. V kolikor imaš vklopljen čitalec prsnih odtisov in na zaslonu nimaš navigacijskih gumbov, do tega dostopaš s potegom iz vogala zaslona proti notranjosti.
Obstaja še kup drugih funkcij, ki so bodisi del Androida 7.0, bodisi del EMUI vmesnika. Če sem tvojo slučajno spustil, mi javi na twitterju, kjer sem @uros_m.
Kamera
Lani je Huawei s P9 predstavil svojo vizijo telefna z dvojno kamero. Takrat se je tudi rodilo partnerstvo z Leico, ki se nadaljuje tudi z letošnjim modelom in različico 2.0 modula dvojne kamere.
Letos modul deluje nekoliko drugače in je sestavljen iz dveh različno velikih senzorjev: 20 MP velikega monokromatskega in 12 MP velikega barvnega, ki pa imata, kolikor mi je znano, še vedno enako goriščno razdaljo (enak “zoom”). S tem so omogočili hibridno 2× povečavo slike ter t.i. Portrait Mode (portretni način). To sta tudi glavni novosti nove kamere.
Povečava naredi točno tisto, kar pravi, da naredi. Sliko poveča za faktor 2, pri čemer pa padca v kakovost načeloma ne zaznaš (ga, ampak ni očitno z letala). Več kot očitno ne gre zgolj za obrezovanje slike ampak se zgodi fuzija slike z obeh senzorjev, pri čemer se verjetno naredi izrez monokromatskega senzorja in doda barva z barvnega senzorja in tako dobiš hibridni način približevana, ki nudi višjo kakovost sliko kot samo grobo obrezovanje.
Druga novost je t.i. portretni način, ki s pomočjo podatkov z obeh kamr in nekaj algoritmov, poskuša ugotoviti katere dele slike naj zamegli in s tem poskuša doseči t.i. bokeh učinek, ki ga poznamo predvsem iz naprednejši kamer, ki imajo velike senzorje in objektive z zelo odprtimi zaslonkami. Učinek ni popoln in izučeno oko bo hitro opazilo napake. Kljub temu pa v kontroliranih pogojih ta način kar spodobno deluje in je dovolj uporaben, da z njim zajamete kakšno bolj zanimivo fotografijo. Naivno pa bi bilo pričakovati DSLR bokeh kakovost, kakopak.
Kamera, ki jo ima vgrajeno P10 je vsekakor dobra. Dinamični razpon, HDR način, nadzor nad šumom in barve na fotografijah so vse na relativno visokem nivoju. DxOMark je P10 umestil v sam vrh in čeprav takšni testi načeloma ne povedo celotne zgodbe in kako všečne fotografije zajema telefon, je ocena kljub temu zelo dobro vodilo, ki se v primeru P10 izkaže za pravilno.
Fotografije so žive, ostre in imajo dovolj detajlov. Na koncu pa itak pristanejo na Instagramu s filtrom in kompresijo čez izvorno fotografijo :).
Morda tu omenim še ročni način (t.i. Pro Mode), ki je pisan na kožo ljudem, ki vedo kej pomenijo zaslonka, čas zaklopa, ISO vrednost, belina in kompenzacija osvetlitve. Če se torej znajdeš v svetu fotografije in obvladaš ročne nastavitve, lahko znotraj aplikacije kamere potegneš zavihek, ki se nahaja nad oz. ob gumbu za zajem slike in odprl se ti bo seznam ročnh nastavitev. To odpira neprimerno več kreativnih možnosti za napredne fotografe.
Za konec še zanimiva funkcija prednje kamere: ko ta zazna, da želiš zajeti selfie z več osebami, bo kamera samodejno preklopila na širokokotni način in ti olajšala zajem skupinskega selfija. Priročno
Spodaj je galerija slik, ki so nastale s P10.
Za konec
Huaweijev P10 je telefon, ki je prijetno oblikovan in udobno sede v roko. Ima zelo zmogljivo kamero in predvsem zelo konkurenčno ceno, kar je večini kupcev bolj pomembno kot so gigaherzi in gigabajti. Ne dvomim, da se bo zanj odločilo veliko uporabnikov in v kolikor si med njimi tudi ti, potem boš imel v žepu zelo sposobno in lepo napravo.