Hevisaurus, kontrast zaplankane produkcije otroških vsebin

Ko sem pred skoraj letom postal oče sem v samo vlogo morda vstopil nekoliko naivno. Še danes mislim, da je to edini pravilni način za vstop v starševstvo – neobremenjen z vnaprej izoblikovanimi mnenji. Vendar pa sem kmalu ugotovil, da je večina (multi)medijskega materiala, ki je namenjen otrokom z mojega vidika popolnoma poneumljajočega. Risanke, serije, oddaje in pesmi ponujajo približno toliko možganske stimulacije kot opazovanje sušenja sveže barve pri čemer bi pri slednjem verjetno vseeno prej prišli do kakšnega filozofsko relevantnega zaključka.

Moje razočaranje nad celotno vsebino otroške in mladinske produkcije gre predvsem v smer, da vsi izdelki predpostavljajo, da so otroci sila primitivni osebki in jim je zato potrebno eno in isto stvar ponavljati do onemoglosti, da se jih prime. Tipičen primer tega je risanka »Biba hiti«, kjer so producenti postavili recept: problem > pokličemo čarovnika > poiščemo tri vrata > najdemo rešitev. Verjeli ali ne se ta vzorec pojavi v popolnoma vseh epizodah. Ne samo to, dejansko se vzorci ponavljajo veliko bolj detajlno. Način kako se prikliče čarovnika, kaj čarovnik pove, lovljenje letečega ključa za prva vrata in tako naprej, ad infinitum. Če to poneumlja mene, kje je potem argument, da to ne poneumlja tudi otroka? Samo zato, ker ne zna govoriti, hoditi in si brisati lastne riti še ne pomeni, da ne razume kompleksnejših struktur zgodbe oz. da ga te ne privlačijo. Zakaj je potrebno otroku vse servitati v majhnih instant koščkih, ki so popolnoma standardizirane oblike?

Enako velja za otroške glasbo pri kateri je velik vrhunec že, če poleg zlajnanega ksilofona in klavirja lahko slišimo morda še kakšen drug kos inštrumenta. Bog ne daj, da bi tu in tam zazvenela kakšna kompleksnejša melodija. Zakaj tako poneumljamo otroke s temi preprostimi in instant melodijami? Zakaj starši ne vidijo, da otrokom ravno tako paše Tchaikovsky kot njihovi babici? Zakaj se starši bojijo otroku zavrteti komad, ki ga igra Lenny Kravitz? Bi bilo tako narobe, če bi otrok poplesaval ob ritmih pesmi Detroit rock city?

Na tem mestu vstopi band Hevisaurus. Če zanj še niste slišali se ne sekirajte. Tudi meni bi bil popolna neznanka, če ne bi nanje naletel popolnoma neključno, ko sem prejšnji teden z malim Luko pregledoval aplikacijo Vevo na mojem Apple TVju, medtem ko sem iskal otroške pesmi. Med pregledovanjem kategorij sem res naletel na »Children’s songs«. Z nizkimi pričakovanji sem pritisnil na play. Po nekaj mlačnih komadih se v kadru pojavijo v leder oblečeni dinozavri. Ni šlo za risanko ampak za prave ljudi v kostumih, ki so na vrhu griča s pogledom na veliko kolo, ki spominja na milenijsko kolo v Londonu poplesavali in žgali na kitare. Po začetkih pesmi, ki še najbolj spominja na privzeto melodijo zvonenja na iPhonu se je pesem začela stopnjevati. Vse bolj so kitarski riffi začeli postajati resni in težki. Z odprtimi usti sem začel sestavljati koščke: usnje, dinozavri, električne kitare, zvočniki, bobni … gledam videospot skupine, ki igra otroški metal. Tisti moment sem končno spoznal kako omejena je ponudba otroške glasbe pri nas. Naš mali pobalin se ni popolnoma nič utrašil v usnje odetih dinozavrov. Bilo mu je všeč in zabaval se je. Čeprav mu je všeč Ribič Pepe, ki ga je sposoben v trenutku prizemljiti in umiriti je bil komad Ugala Bugala izpod prstov finske metal skupine Hevisaurus prav tako učinkovit. Saj načeloma nisem pristaš tega, da se otroka posadi pred TV, »zato, da bo mir« ampak prav tako pa nimam zadržkov, da mu zavrtim nekaj pametnega za nekaj minut. Moram priznati, da se mali kaj hitro naveliča ekrana in se gre igrati s čim drugim. Predvsem pada na zadeve, ki niso igrače. Sva kupila z ženo poganjalčka pa je bila škatla v kateri je prišel bolj zanimiva.

Skratka, kar hočem povedati je to, da se kognitivne sposobnosti otrok krepko pocenjuje in to vam upam zatrditi na podlagi svojih lastnih izkušenj. Če bo imel otrok izbiro bo šel raje bobnati na pokrovko kot da bi buljil v ekran in če bo imel izbiro bo raje žvečil moj copat kot pa za to narejeno igračo (slednjega sicer ne odobravam in hitro preprečim). Poanta vsega tega je, da otrok ni obremenjen z uvlejavljenimi koncepti, ampak smo mi, starši. Točno zaradi tega smo potem prepričani, da je potrebmo otrku vrteti otroške pesmice, mu vrteti otroške risanke, mu kupovati otroške igrače. Neumnost. Otrok ne ve kaj je otroška pesem, kaj otroška risanka in kaj je otroška igrača, ker so mu ti koncepti tuji. Mojemu otroku je vseeno, če v roki drži ceneno kitajsko platično lajico ali pa stekleničko maminega laka za nohte. Zakaj bi mu potem vsiljeval uveljavljene koncepte, če pa je vesel, ko lahko grize kuhalnico? Sam sem veliko bolj vesel, če žveči kos lesa kot pa plastiko s sto primesmi.

In enako logiko lahko koristimo pri ostalih stvareh. Pustite otroku izbiro. Preden me obtožite se zavdajte, da ne govorim o permisivni vzgoji. To je šaltanski pristop, ki je bil že zdavnaj dokazan za napačnega in je služil le temu, da je dajal notrnji mir staršem, ki se jim ni dalo ukvarjati z otrokom. Še vedno je otroka potrebno učiti reda, discipline in spoštovanja (prevsem z zgledom) ampak zakaj bi ga pri tem omejevali na neke dogme, ki omejujeo njegovo kreativnost? Naj se otrok sam odloči kaj bo delal, gledal in poslušal. Starš pa naj bdi nad tem, da bo otrok pri vsem tem vseeno upošteval pravila bontona in znal razlikovati kaj je prav in kaj je narobe.

Če se vrnem nazaj na Hevisaurus bi rad povedal samo to, da mi je ta band dokončno odprl oči. Nič več in nič manj. Tisto kar je v meni vrelo že nekaj časa je sedaj dobilo potrditev. Finci pa so dokazali, da znajo razmišljati izven okvirjev. To, da so na Finskem Hevisaurus uspeh, je dokaz, da se da tudi na področju otroške produkcije narediti kakovosten izdelek, ki ne sledi uveljavljenim konceptom. Hevisaurus premikajo meje ustavljenih tirnic – čas je, da tudi mi sestopimo iz njih in se sprehodimo tudi v druge smeri.