Nikoli nisem igral igre World of Warcraft (WoW) in le bežno se spomnim, da sem se nekoč lotil prvega Warcrafta. OK, samo toliko, da smo si na jasnem iz kje izhajam, ko pišem tole. Mimogrede, upam, da je vsem jasno, da sledijo kvarniki, ane?
Kljub mojemu nepoznavanju globlje mitologije sveta v katerega je postavljen Warcraft, je franšiza v krogih, kjer se gibljem, tako vseprisotna, da ne morem reči, da me film ni pritegnil in zato sva s kolegom Andrejem rezervirala karte in se namestila v sedeže kinodvorane.
Film se začne točno tako, kot večino časa poteka: kaotično in nepovezano. Takoj smo vrženi v svet, kjer očitno že nekaj časa gori spor med Orki in vsemi ostalimi rasami na tem svetu. Predvidevam, da se uvodna scena filma dogaja v prihodnosti, kar pomeni, da Warcraft ni edini film, ki so si ga producenti zamislili. Kljub temu pa film naredi bore malo, da bi nepodučenega gledalca, kot sem jaz, vsaj seznanil s temeljno mitologijo. Namesto tega so snovalci filma očitno upali, da bomo vse te elemente pobrali sproti. K temu žal ne pripomore dejstvo, da v filmu kar mrgoli glavnih likov med katerimi skače zgodba tako hitro, da se nobeden izmed njih nima časa resnično zgraditi. Njihovi, včasih resnično šibki in klišejski, dialogi pa celotno situacijo samo še poslabšajo.
Če gledalec nekako še sprejme, da je likov veliko pa je vsekakor težko slediti sami zgodbi in ugotoviti kaj točno se dogaja. Hitro je sicer jasno, da je šlo v svetu Orkov nekaj hudo narobe in iščejo nov svet, kjer bi lahko uganjali svoje vragolije še naprej, a nikakor ni jasno kako je do tega prišlo. Čeprav je včasih dobro skriti kakšen del zgodbe pa tukaj morda tega res ne bi bilo treba. Seveda se kasneje načeloma izve, da je za uničenje sveta kriv orkovski čarovnik Gul’dan, s pomočjo magije z imenom fel počasi uniči svet Orkov. Če ste se pravkar vprašali kaj je fel naj vas potolažim, da tudi meni ni jasno kaj točno to je. Ugibam, da gre za neko obliko temne magije, ki ne prinese nič dobrega. Na vprašanje iz kje izhaja in na čem temelji pa tekom filma ne dobimo jasnega odgovora.
Tako smo vrženi v situacijo v kateri sem šele proti koncu filma ugotovil, da so Orki, ki so prejeli moči magije fel zelene barve, medtem, ko so ostali bele polti. Morda bi mi to moralo biti jasno že v točki, ko Gul’dan po prehodu skozi portal, ki poveže svet Orkov in kraljestvo Azeroth. Takrat namreč žena Orkovskega protagonista
Durotana rodi mrtvega orkovskega dečka. S pomočjo fela ga Gul’dan oživi in deček pozeleni. Verjetno je mitologija te magije znana vsem, ki igrajo WoW, a nekomu kot sem jaz to bolj malo pomaga.
Ves čas sem imel občutek, da so snovalci filma poskušali spraviti občutno preveč zgodbe v popolnoma prekratek časovni okvir. Posledica je, da imaš čez celoten film občutek, kot da si uletel na zadnje tri minute predavanj, ko predavatelj reče: “No, nalogo oddajte do jutri zjutraj,” nihče od kolegov pa nima časa, da bi ti razložil kaj točno bi moral narediti za to nalogo.
Film se nekoliko odkupi v svoji zadnji četrtini, ko naposled le preseneti z nožem v hrbet (dobesedno) in smrtjo dveh likov za katera sem bil prepričan, da bosta odnesla celo, dasiravno malce porezano, kožo. S tem je zagotovljen zaplet, ki bo gotovo rdeča nit naslednjega filma (saj nam je jasno, da se bo franšiza molzla do skrajnosti, ane). Doživimo pa tudi dva druga momenta, ki jima bom ljubkovalno rekel Mojzes in Johnny Cage. Prvi je Mojzeskovki moment Durotanovega sina, ko ga mati v zadnjem trenutku spusti po reki v pleteni košari (in ga naposled nekdo najde ob bregu nekje nižje ob toku reke). Drugi pa je poteza, ki ji parira zgolj slavni uppercut, ki ga Johnny Cage v filmu Mortal Kombat (še en film, ki je bil adaptiran iz računalniške igre), stisne štirirokemu Goru v mednožje. V filmu Warcraft pa Lothar, glavni protagonist človeške rase, kot Mojzes z mečem razdeli mednožje Orka, ki je pred tem v bitki hladnokorvno umoril njegovega sina (malo pa sem ponosen, da mi je ratalo Mojzesa spraviti v obe referenci).
Verjamem, da ste poznavalci igre WoW sedajle nekoliko jezni zame, ker sem neuk in morda je prav, da so se snovalci filma odločili, da bodo bolj ustregli največjim oboževalcem franšize. Prepričan sem, da bi mi bilo jasnih veliko več reči, če bi igral igro. Na žalost pa temu ni bilo tako in zato sem težko sledil zgodbi. Kolikor mi je znano pa tudi Warcraft igre ne poganja globlja zgodba in je zato na nek način film zelo zvest svojim temeljem.
Kakorkoli že, v filmu sem užival že zato, ker sem vedno vesel, ko neka stvar preskoči medij in se pojavi v še kakšni drugi obliki. Warcraft je objektivno gledano sicer povprečen, a je to v obziru do dejstva, da se običajno podobni poskusi končajo dosti bolj klavrno, to še vedno presenetljivo dobro.
Tega zapisa ne morem končati, brez da bi omenil še najboljši del obiska kina, ko je po izhodu iz dvorane moj kolega Andrej mrtvo hladno odprl vrata ženskega WCja in z eno nogo že stopil naprej, še preden sem mu uspel pojasniti njegovo napako.