Vsake toliko me zanese v kino in tokrat sva z Andrejem šla pogledat Thor: Ragnarok. Marvel je v preteklosti rad dodal kakšen komični vložek v svoje filme in vse do izida Deadpoola je veljalo, da humor ni bil ravno vseprisoten. Superjunaki so bili večinoma resni in humorju niso pustili, da prevzame celotno dogajanje. Thor: Ragnarok pa situacijo potavi na glavo in se zgodbe loti na precej zabaven način.
Že od samega začetka je jasno, da bo tokratna zgodba nekoliko drugačna in predvsem posejana s komičnimi vložki. Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako nasmejal filmu, ki v osnovi ni bil ožigosan kot komedija – kljub temu pa so vsi komični trenutki delovali povsem naravno in neprisiljeno.
SPOILER ALERT – če ti še ni uspelo pogledati filma je sedaj zadnji trenutek, da prenehaš z branjem in se vrneš kasneje.
Thor se v začetku filma znajde v rokah demona Surturja. Zvezan v verigah se preko precej komičnega dialoga razkrije, da se omenjeni demon pripravlja na tako imenovani Ragnarok oz. uničenje Asgarda. Večni plamen, ki se skriva globoko pod Asgardom bo Surturju omogočil, da izpolni svoje poslanstvo ter prerokbo, ki pravi, da bo prišel Ragnarok, uničenje Asgarda – sedaj, ko Odina ni več v Asgardu. Thor, kakopak, premaga Surturja in po najbolj spektakularnem sestopu iz Biforsta ugotovi, da je Loki prevzel Odinovo podobo, očeta pa strpal v dom za ostarele nekje na zemlji. Pred tem smo še priča sila zabavnemu cameo vložku Matta Damona, ki v gledališki predstavi v Asgardu prevzame vlogo Lokija. Long story short: Loki in Thor odpotujeta na zemljo, kjer ugotovita, da je dom starejših občanov, kjer naj bi bival Odin, sredi rušenja. Po hitrem postanku pri Dr. Strangeu, se Thor in Loki končno ponovno srečata z Odinom nekje na Norveškem. Tukaj pa se glavni del zgodbe šele začne.
Odin zaupa Thoru in Lokiju, da imata sestro Helo, boginjo smrti, ki jima jo je zamolčal. Hela se bo kmalo vrnila in poskušala prevzeti Asgard, iz katerega črpa svojo moč. Edino, kar jo zadržuje, je Odinovo lastno življenje, ki gre h koncu. In res – takoj za tem, ko Odin v oblaku svetlikajočega prahu zapusti živi svet, se Hela manifestira pred bratoma. Hitro je jasno, da ji Thor in Loki nista kos, ko Hela z eno roko gladko zdrobi Mjolnir, Thorovo mogočno kladivo. Loki predlaga umik in že smo v Bifrostu, kjer se boj nadaljuje, medtem ko trojica potuje proti Asgardu. Heli uspe brata izriniti iz portala in tako oba pristaneta na smetiščnem planetu Sakaarju, kjer vlada The Grandmaster, ki ga je genialno upodobil Jeff Goldblum.
The Grandmaster Thora prisili v gladiatorstvo, kjer se bo bog groma moral boriti s prvakom, če želi na svobodo. Thor se razveseli, ko v areni zagleda, da je prvak pravzaprav Hulk. Vendar ni vse tako rožnato in po hudi bitki, ki bi jo Thor kljub težavam zmagal, se zmage vseno veseli Hulk. Prevrtimo malce naprej in Thor, Bruce (Hulk) in Valkira skozi Hudičev anus (ej, nisem jaz izbiral imen za portale) pobegnejo nazaj v Asgard. Tam jih čaka še zadnje opravilo: sposad s Helo.
Na koncu se vse skupaj lepo poklopi: Thor najde svojo moč brez Mjolnirja, Loki spet najde svojo dobro stran in pomaga junakom, Bruce po spektakularnem skoku iz vesoljske ladje trdo pristane na mostu in na koncu Surtur opravi z glavno antagonistko ter celotnim Asgardom, ki je kljub vsemu trudu sedaj doživel svoj Ragnarok.
Asgard ni kraj, Asgard so ljudje in z vsemi rešinimi Asgardci na krovu, se Thor, kot vladar Asgarda, odpravi nazaj proti Zemlji.
Ta kratek in precej suhoparen povzetek težko povzame kako zelo zabaven je celoten film. Šale so pisane na kožo likom in so včasih povsem nepričakovane ter še toliko bolj zadanejo. Nekaterim komični vložki ne bodo tako všeč, vendar je Thor: Ragnarok s svojo barvitostjo in predvsem lažjim tonom pričaral nepozabno zabavo zame. Upam le, da pri Marvelu ne bodo sedaj poskušali enakega tona prisilno tlačiti v vsak naslednji film. Tukaj je delovalo, Deadpool je tako ali tako zasnovan tako, vsi ostali pa lahko ostanejo bolj resni.