Gledal sem: Igralec št. 1 (Ready Player One)

Ko ti zazvoni telefon in te nekdo povabi na pred predpremiero filma, kot je Igralec št. 1 (Ready Player One), je težko reči ne. Predvsem, ko gre za film, ki je nastal po istoimenski knjižni predlogi Ernesta Clinea in pod budnim očesom Stevena Spielberga. Kako zelo je Steven ostal zvest knjižni predlogi ti težko povem, ker mi žal ni uspelo prebrati knjige preden sem si ogledal film. Jan je omenil, da se filmska zgodba sicer nekoliko razlikuje od knjižne, a verjetno ne toliko, da bi bilo moteče.

Moji občutki o filmu bodo v nadaljevanju prosti vseh kvarnikov, zato le pogumno zagrizi v naslednje vrstice. Še pred tem pa si morda privošči ogled prikolice.

Že po prikolici sodeč je jasno, da je film poln vizualnih poslastic in v tem pogledu filmu težko kaj očitam. Vendar prehitevam bistvo filma, ki sloni na sicer precej preprosti formuli, ki pa v nobenem pogledu filmu ne niža gledljivosti. Dasiravno je zgodba precej predvidljiva pa ta manjko lepo nadomestijo tako prej omenjeni vizualni učinki kot tudi prikupna igrlska zasedba in predvsem na tone referenc, ki se naslanjajo tako na video igre kot tudi na občo pop kulturo.

Tako boste tisti, ki vam video igre in pop kultura niso blizu resnično prikrajšani za tisto, kar film dvigne iz povprečja. Seveda pa bo po drugi strani nagrada za vse tiste, ki ste tukaj domači, še toliko bolj sladka. Kar je pri vsem skupaj precej presenetljivo je dejstvo, koliko teh referenc je mogoče zaslediti in predvsem koliko jih boš zagotovo spregledal. To daje filmu visoko vrednost za ponovni ogled. Zase vem, da sem gotovo spregledal kup malih referenc, ki se skrivajo v bolj pestrih akcijskih prizorih.

Tisto, kar ta zvrhan pehar referenc dela tako poseben pa je dejstvo, da Spielberg ne podcenjuje gledalcev in referenc ne rine ves čas v gledalčev obraz. Namesto tega jim morda nameni le nekaj sekund ali pa še manj in s tem daje gledalcu nalogo, da sam razvozla kje se skriva kleč. Režiser tako gledalcu daje vedeti, da ga nima za neumnega zombija, ki mu je potrebno vsako stvar prinesti na pladnju, ampak daje možnost, da dojameš toliko referenc, kot si jih zmožen. In brez skrbi – ni šans, da zajameš vse ob prvem gledanju.

Zadnji element s katerim film zaigra na nostalgične note morda nekoliko starejših gledalcev pa je glasba. Med samim filmom se omeni veliko komadov in izvajalcev (spet reference) in prav glasba je tista, ki je že od prve sekunde filma dalje zagrabila vso mojo pozornost. Tukaj gredo spet pohvale ustvarjalcem filma, ki se niso predali skušnjavi, da bi v tej smeri pretiravali. V samem začetku vas tako pozdravi Van Halen in njihov komad Jump, s katerim nas protagonist Wade Watts popelje v svet prihodnosti Tam se Wade, tako kot večina drugih ljudi, dnevno odpravi v navidezni svet z imenom Oasis. Svet, kjer je edina omejitev tvoja domišljija. Ni čudno torej, da v njem veliko ljudi preživi večino svojega časa. Predvsem pa jih tja žene želja, da bi našli t.i. easter egg (velikonočno jajce), oz. skrito nagrado, ki jo je nekam v Oasis skril njen stvaritelj, ekscentrični James Halliday, tik preden je pred petimi leti umrl. Kdor najde to nagrado, dobi v last nadzor nad celotno igro. Nadzor nad igor, ki je edini pobeg za marsikaterega, ki živi v tej rahlo distopični prihodnosti.

Akcijska pustolovščina Igralec št.. 1 (Ready Player One) na velika platna prihaja predpremierno 28. marca, vstopnice pa so že v prodaji. Distributer filma je Blitz Film & Video Distribution.


Posted

in

by