Že nekaj časa je, odkar sem obljubil, da spesnim tale test za Chromecast Audio. Za vse, ki vam zadeva ni znana: Google je leta 2013 na police poslal napravo z imenom Chromecast, ki je še najbolj spominjala na velik USB ključek. Namesto USB vtikača je imel Chromecast HDMI vtikač, ki ste ga zadegali v vaš TV in mu s tem vdahnili nekaj možganov. Seveda je zadeva potrebovala še napajanje preko priloženega micro USB kabla. Ko je bilo vse priklopljeno si lahko s svojega mobitela ali tablice stvar povezal na lokalno Wi-Fi omrežje in trenutek za tem že pošiljal sliko na Chromecast, ta pa jo je prikazal na ekranu TV ja. Na Android napravah je bila podpora za to seveda boljša kot na iOS in Windows Phone napravah.
Prekočimo v leto 2015 in Google je na svoji zadnji predstavitvi, skupaj z novimi Nexus napravami predstavil tudi dva nova Chromecasta. Eden je bil neposredni naslednik starega video Chromecasta, drugi pa je bil novost in je namenjen pošiljanju zvoka. Namesto HDMI konektorja je na njem standardni 3,5 mm vtič za slušalke. Preko njega lahko zvok pošiljate na aktivne zvočnike, slušalke ali pa vaš ojačevalec. Morda se vam to ne zdi tako impresivno, a ideja, da se lahko znebim kakšne dodatne žice oz. lahko to skrijem nekam za omaro me je takoj pritegnila.
Sreča je hotela, da se je Pižama ravno odpravljal preko Atlantika in se je prijazno javil, da mi nazaj v domovino prinese oba nova Chromecasta. In glej ga zlomka, dober teden kasneje je bil že v mojih rokah. Moj prvotni plan je bil, da bi zadevo namestil v svoj avto in ga uporabljal namesto Bluetooth povezave za pošiljanje zvoka na moj avtoradio (ker moj radio pač nima BT povezave). Plemenita ideja se je izjalovila, še preden je moj Chromecast Audio pristal na Letališču Jožeta Pučnika. Da razumemo zakaj je najprej potrebno vedeti kako Chromecast deluje.
Princip delovanja Chromecasta je sila enostaven: v aplikaciji, ki podpira chromecast se nekje pojavi ustrezna ikona, ki ob pritisku nanjo poda na izbiro vse Chromecast naprave na mreži. Z izbiro naprave se ta odzove tako, da bodisi predvaja video oz. avdio vsebino, ki jo imamo na zaslonu mobitela. Enostavno. Trik delovanja pa se skriva med vrsticami kode, ki Chromecastu dajejo njegovo posebno moč. Gre namreč za to, da se vsebine dejansko ne pošiljajo neposredno z mobitela na napravo (razen v določenih primerih, ko na TV oddajamo sliko zaslona ali pa fotografije z mobitela) ampak mobitel Chromecastu pove kje na spletu se nahaja želena vsebina in ta jo potem samostojno pobere od tam in ne z mobitela. To je briljantno, saj se tako razbremeni mobitel, poleg tega pa se delno razbremeni mreža. Poleg tega ni problema, če mobitel vmes izgubi povezavo z omrežjem ali kaj podobnega.
Sedaj ko razumemo kako deluje Chromecast je verjetno jasno, zakaj moj načrt, da Chromecast Audio namestim v avto pade v vodo. Tam ni lokalne mreže. Seveda bi lahko z mobitelom ustvaril dostopno točko, nanjo povezal Chromecast Audio in potem oddajal zvok nanj z mobitela. Lahko bi, a je potem bistveno manj dela, če enostavno v mobitel porinem AUX kabel in imam mir. Plan A propadel. Kaj sedaj?
Plan B: Chromecast audio bom uporabljal za piknike in podobne situacije. V bistvu gre za super rešitev za take primere. Dokler je na voljo internetna povezava vas Chromecast Audio reši nekaj kablovja, a kar je še bolj pomembno: nanj se lahko priključi poljubno število naprav. Za zabave in piknike je to super ideja, da se vsak od udeležencev poskusi kot DJ. V kolikor seveda vse skupaj ne preraste v prepir, amapk pustimo to ob strani.
Chromecast Audio deluje kot bi pričakovali. Z mobitelom se povežem in stvar deluje. Kratko in sladko. Kakovost zvoka je presenetljivo dobra – Audio ima vgrajen DAC, ki prežveči zvok v kakovosti 24-bit/96KHZ. Poleg tega izhod premora polna 2 V napetosti in bo lahko poganjal tudi kakšne bolj zahtevne slušalke. Seveda je potrebno upoštevati tudi vir zvoka in kakovost zapisa. Kar bo navdušilo predvsem avdiofile pa je dejstvo, da se v 3,5 mm vtiču skriva tudi optični izhod, tako da lahko Chromecast Audio služi tudi izključno kot DAC, ki potem pošilja signal na vaš ojačevalec.
Poglejmo si na hitro še aplikacijo s katero upravljate s svojim chromecastom. Ta je od prve verzije naprave tudi doživela nekaj nadgradenj. Najbolj uporaben del aplikacije je gotovo razdelek, kjer lahko na enem mestu vidite vse nameščene aplikacije, ki podpirajo oddajanje zvoka (oz. slike) na Chromecast. Vse ostalo je, enostavnosti naprave primerno, dokaj minimalistično. Google navrže še razdelek, kjer vam pokaže še dodatne aplikacije, ki jih nimate nameščenih in podpirajo Chromecast.
Na koncu odgovorim še na vprašanje: ali ne bi bilo bolje kupiti Bluetooth sprejemnika in nanj oddajati zvoka? Ne. Chromecast podpira višjo kakovost zvoka, ima vgrajen optični izhod in deluje preko lokalnega omrežja, s čimer se mu bistveno poveča doseg. Glede na to, da boste za spodoben BT sprejemnik odšteli približno toliko kot za Chromecast Audio (v Ameriki ima ceno 35 $, v Evropi pa ga dobite za enako število enot v domači valuti, kakopak), je odločitev jasna.
Skratka toplo priporočan nakup. Večjih napak ne vidim, a če bi Googlu nekako vseeno uspelo vgraditi BT sprejemnik za tiste redke primere, ko se sredi kočevskega pragozda znajdete na pikniku z lokalno floro in favno in nimate povezave s spletom, bi bil še toliko bolj vesel. Kljub temu je Chromecast Audio za svojo ceno res smiseln nakup. Tudi, če vam bo prav prišel samo dvakrat na leto.