Tu in tam zapišem kakšno kratko besedilo o tem ali onem komadu, ki mi je tako presneto kul ali pa mi predstavlja posebno sentimentalno vrednost. Tokrat se dotikam še kako osebne izkušnje srečanja s smrtjo. Dogodek, ki še danes meni in še marsikomu v srcu pušča veliko praznino, ki je nikoli ne bo mogoče zapolniti.
Ta zapis posvečam tebi, Kristjan – prekleto, zakaj si nas zapustil tako kmalu? V srednji šoli sva se spoznala in stkala zelo posebno vez, ki jo je zacementirala najina dogodivščina s puloverjem. Čas in razdalja sta naredila svoje in po tem, ko sva nekoliko izgubila stike, smo izgubili še tebe. Vem, da je neumno, da ti sedaj to razlagam, a še dolgo po tem, ko si odšel, si nisem drznil predvajati glasbe, ki sva jo skupaj poslušala. Še danes je to zelo težko, brez da bi ob prvih tonih kateregakoli komada skupine Flogging Molly na dan privreli spomini nate in takoj za njimi tudi kakšna solza. Ampak, a veš kaj? To je dobro, ker to pomeni, da spomin nate nikoli ne bo zbledel. Nisem edini, ki te pogreša in za seboj si pustil ogromno prijateljev, ki se te bomo spominjali, dokler bomo dihali zrak na tem svetu. Pa tudi po tem bomo poskrbeli, da spomin nate nikoli ne umre. Terry Pratchett je v enem od svojih romanov zapisal: “Do you not know that a man is not dead while his name is still spoken?”. Spomin nate je živ in živi naprej in z njim živiš ti.
Spodaj je nanizanih nekaj komadov, ki sva jih poslušala po dolgem in počez. Še vedno boli, ko jih poslušam in še vedno boli tvoja odsotnost, Kristjan. Kljub temu pa spomin nate ne bo umrl. Vsaj dokler diham jaz ne, prekleto!