Te dni veliko berem o tem, kako sta bodisi Twitter, bodisi Faebook ali pa celo kakšno tretje družbeno omrežje, gojišče sovraštva in negativne energije. To je samo po sebi že res, a je dobro razumeti iz kje to izvira.
Najlažje je, seveda, odgovornost prenesti na ljudi, ki so ta omrežja postavili. Tako sta Jack Dorsey in Mark Zuckerberg idealni tarči za kazanje s prsti in metanje očitkov. Pa je res tako? Vse skupaj ima veliko globlje korenine, ki pridejo vse do točke, ko se bo ponovno potrebno postaviti pred ogledalo in se vprašati, kdo je resnično kriv.
Odgovor na to vsekakor ni enoličen, a bi upal trditi, da bomo v trenutku, ko bomo na tehtnico postavili družbena omrežja na eni strani in človeško naravo na drugi, ugotovili nekaj neprijetnega. Krivi smo si sami. Družbena omrežja so le zelo priročen in učinkovit katalizator za našo naravo. Če smo še pred kratkim svoj glas lahko ponesli le do vaške beznice, po novem šank v vaški beznici seže tudi v sosdenjo vas in naprej do globalne vasi, kjer nas lahko slišijo v najbolj zakotnih koncih.
Družbena omrežja torej ponovno odkrivajo našo naravo in nas soočajo z dejstvom, da kot človeštvo verjetno še vedno nismo tako napredna bitja, kot bi radi sami zase verjeli. S temi orodji smo v roko dobili največji megafon, ki pa ga ne znamo odgovorno uporabljati. Je torej krivda res na strani tistega, ki nam ja v roko dal megafon, ali pa je morda večji delež odgovornosti na uporabnikih, ki ne razumejo, da besede niso le mrtve črke na papirju?
Tempo življenja oz. pretok informacij je postal prehiter in marsikdo med nami tega tempa ne zmore. Kar na enkrat je dostop do informacij postal breme in marsikdo ne zmore predelati vseh dražljajev, ki jih dobi na družbenih omrežjih. Kaj je prav in kaj je narobe? Nimaš časa razmišljati, tukaj je že nova informacija. Ne, je že mimo – tule imaš še eno informacijo. Ekvivalent temu je tisti nadležni pamž, ki te vsaki 2 minuti vpraša neko povsem neumno stvar in ne dojame, da je vse, kar si želiš le nekaj miru, da lahko zbereš svoje misli. Eno vprašanje preveč in glasno popizdiš, da naj ti da že enkrat mir, za božjo voljo!
Pomanjkanje časa za racionalizacijo nas sili, da odreagiramo po privzgojenih vzorcih na povsem nagonski način. Še hujše pa ustvarjanje balončka enako (zmotno) mislečih, ki zaradi preobilice informacij bežijo in iščejo varno zavetje, kjer se počutijo udobno in domače. Tako pridemo nazaj do človeške narave, ki se ni sposobna prilagoditi takšnim spremembam v tako kratkem časovnem okvirju. Še včeraj smo prvič spoznali, kako priročno je, da imaš v žepu komunikacijsko napravo, s katero se lahko javiš domov in poveš, da je vse OK – danes pa že iščeš kotičke, kamor se lahko skriješ in užiješ 5 minut miru.
V resnici smo si vse to nakopali sami. Orodja, ki smo jih dobili v obliki družbnenih omrežij, so nam dala glas in moč ter nas hkrati tako prevzela, da smo med tem pozabili, da so na drugi strani čisto pravi ljudje iz mesa in krvi. Otopeli smo do te točke, da nam je važno le, da smo dovolj glasni in s tem utišamo preobilico dražljajev. Kot opice v tropu: najglasnejša bo glavna. Pozabili pa smo na empatijo in na sočloveka samega. Imamo orodja, ki jih ne znamo odgovorno uporabljati in tukaj se kaže dejstvo, da smo kot človeštvo še vedno le pol koraka pred ostalo favno.
Seveda se v tej točki lahko vrnemo na začtek zapisa in se vprašamo, če bi morali stvaritelji družbenih omrežij poskrbeti za varovalke, ki bi skrbele, da se s temi orodji ne poškodujemo? Da in ne. Seveda je potrebno sakcionirati dejanja kot je sovražni govor in s tem poslati jasen signal, da takšno obnašanje nima prostora na tem svetu, a je treba tudi tukaj nekje potegniti mejo. Vse skupaj lahko hitro privede do preveč omejitev. Enako kot pri družbeno-političnh tvorbah, je tudi na družbenih omrežjih potrebno postaviti osnoven nabor pravil, ki bodo poskrbela, da odklonskim osebkom, ki škodujejo drugim, damo jasen signal, da njihovo obnašanje tukaj nima prostora. Kdor bo znal rešiti to zagonetko, bo tisti, ki nas bo morda končno ponesel naprej.
Za vse to bo potrebno najprej pogledati nazaj v človeško naravo in poskrbeti, da vzgajamo strpne in odprte mlade, ki bodo znali stvari pogledati od daleč ter presoditi, kaj je prav in kaj je narobe. Naučiti jih je treba odogovrnega ravnanja v življenju in jih spodbujati k dialogu, ki bo prinesel zavedanje samega sebe in drug drugega ter tudi odgovonosti, ki jo kot posamezniki nosimo do družbe v kateri živimo.
Večji delež krivde torej nosimo sami, a hkrati stvaritelji naredijo bore malo, da bi situacijo izboljšali. Razlogi za to so povsem ekonomske narave in verjamem, da so se v neki točki povsem izgubili v tem preseku med družbeno odgovornostjo in ambicijami vlagateljev. Ta zapis žal ne ponuja kaj dosti rešitev za nastalo situacijo. Kljub temu pa upam, da bo ponudil vsaj malo vpogleda v vzroke, ki so nas pripeljali v točko, v kateri se trenutno nahajamo.