Tole bi moral biti zapis, kako smo šli trije kerlci na obalo skočiti v mrzlo morje na prvi dan novega leta. Pa ne bo. Tole bo zapis, kako se ne znamo iti turizma. Ne znamo logistično, ne znamo organizacijsko in ne znamo niti v nobenem drugem pogledu.
V Portorož smo se pripeljali debelo uro pred začetkom skoka v morje. Na vsak drug dan bi to moralo zadoščati, da bi se lahko z makadamskega parkirišča pri portoroški marini lagodno sprehodili do pomola. Pa se nismo. Parkirišče v marini je bilo preplavljeno. Avtomat pri edinemu vhodu je odpovedal in rezultat je bila kolona, ki se je vila daleč nazaj v srce Portoroža. Po nekaj izgubljenih živcih smo tik pred zdajci prišli na prizorišče skoka. Tam pa spet težave. Organizator je imel le mali šotorček, kjer so pobirali prijave in predprijave. Moje predprijave, ki sem jo poravnal preko spleta, ni bilo zabeležene. Pogoltnem tistega petaka in si rečem, da bom to reševal kasneje preko epošte in telefona.
Kmalu zaslišim iz zvočnika, da zamuja gospodična, ki naj bi poskrbela za ogrevanje. Zaradi gneče, kakopak, a vseeno – ali se niso mogli dogovoriti, da pride dovolj zgodaj in tam pričaka prve udeležence? No, saj je vseeno, mi smo prinesli svojo dobro voljo in se napotili proti pomolu, ko se je začelo skakati v vodo.
To nas privede do naslednje kapitalne napake, ki pa bi se lahko hitro končala katastrofalno. Na pomolu, kjer so skakalci prihajali iz morja, se je namreč nabral poln pomol gledalcev. Kako je organizator sploh dopustil, da so na ta pomol stopili gledalci, mi ni jasno, a zaradi takšne mase ljudi se je pomol začel pogrezati (nekaj, na kar sem pomislil že, ko sem se ližal prizorišču in opazil maso ljudi na pomolu). Še enkrat: pomol se je pogreznil in s tem so bila resno ogrožena človeška življenja. Ne samo, da je grozil kolaps pomola – zaradi gledalcev na pomolu se je omejil pretok plavalcev iz vode in še dodatno ogrozil plavalce, ki bi lahko obstali v hladni vodi. Kljub temu, da smo dovolj nori, da se podamo v to hladno vodo, v njej ne uživamo daljšega časa.
Na srečo so neposlušni gledalci naposled le zapustili pomol in skoki so se nadaljevali (jaz bi v tej točki gladko ustavil prireditev, ampak OK). Nepopisna gneča, ki je bila na koncu prej prizadetega pomola, je kljub temu kazala na amatersko organizacijo. Pretok na pomol, kjer se skače v vodo in pretok s pomola, kjer so plavalci prišli iz vode, bi moral biti povsem prost in neoviran. Že zaradi dostopa reševalnih služb v primeru nesreče v vodi.
Ne, ni še konec. Pustimo gnečo za prevzem diplom in povsem neznano lokacijo čaja oz. drugih okrepčil, ki naj bi pripadali skakalcem. To je še najmanjši problem, ki v paketu z ostalimi kaže na slabo organizacijo.
Za konec se je ponovil fiasko na parkirišču Marine Portorož. Zaradi navala so ljudem potekla potrdila, ki so jih plačali pri izhodni rampi. To ogromno parkirišče ima namreč le en uvoz in en izvoz(!). Posledično je postalo celotno parkirišče vkleščeno v pločevino. Nesposobnost upravljalca parkirišča se je še dodatno pokazala, ko je glavni vratar mirno sedel v pisarni in čakal na bog ve kaj, namesto, da bi spremljal dogajanje. Ljudje pa so čakali, da je tu in tam dvignil zapornico nesrečnim čakajočim s poteklimi potrdili.
Redko izgubim živce, kot sem jih danes. Pa sem jih. Grdo. Pri izhodni zapornici sem izstopil iz avta in povedal nekaj sočnih vratarju, da naj za božjo voljo spremlja dogajanje na parkirišču in skrbi za pretočnost, kolikor pač lahko. V zahvalo je za nami poslal policijsko patruljo, ki je bila na lokaciji. Pošteno – res sem izrekal nekaj zelo grdih besed, a so me besede policista bobesedno prilepile na sedež: “Ja, veste, je gneča.” A bejž no? Res? A misliš, da mi v pol ure, kolikor smo rabili, da smo prišli s parkirišča, to ni postalo več kot jano? Resnično slabe volje smo naposled le prišli s parkirišča in potem … ja, kolona od Portoroža do Izole. Bodi dovolj.
Zavedam se, da smo bili danes gosti ter turisti in da ne gre vedno gladko. A dejstvo je, da so obiskovalci danes zasačili organizatorje skoka in občino Piran (Portorož) s spuščenimi hlačami – povsem nepripravljene. To pove veliko o tem, kako se znajo na obali iti turizem. Naval je bilo pričakovati, bodimo iskreni – vreme je bilo idealno in novoletni skok vsako leto privabi več ljudi. Dejstvo. Namesto, da bi se na obali ustavili še na kosilu smo pobrali šila in kopita in se po polžje odcjazili domov. Nikoli več na novoletni skok v Portorož.
p.s.: hvala Anči in Mojca za fotografije