Dasiravno se zadnje čase na veliko potikam po elektronskih vodah in sem v mladosti v svoji nevednosti oboževal marsikateri komad za katerega bi me bilo danes sram priznati, sem svojo dušo že dolgo nazaj prodal zvoku električne kitare. Osnovna šola mi je, tik pred svojim zadnim izdihom, dala nekaj čudovitega: bratova kolega sta ob vsakem trenutku navdušeno debatirala o nekem Ajron Mejdnu (kaj sem pa jaz vedel).
To so bili časi, ko je umiral Napster in se je začel temni vek P2P omrežij, kjer si hitro staknil kakšno elektronsko prenosljivo bolezen za svoj računalnik. A mene to ni odvrnilo in počasi so na moj disk preko širnih planjav spleta začele curljati mp3 datoteke, ki so nosile imena kot so iron_maiden-number_of_the_beast.mp3, IronMaiden_2MinutesToMidnight.mp3, iron-maiden-FEAR_of-the_DARK.mp3 in tako dalje.
Z vsakim komadom, ki je pristal na mojem disku me je bolj vleklo v svet metala, dokler naposled z gimnazijskim sošolcem Aljošo nisva odkrila, da si deliva to strast. Potem je sledila eksplozija, ko sva drug drugemu pošiljala naslove komadov, ki jih je treba slišat. Eno z drugim in kmalu so bili tukaj dolgi lasje, Iron Maiden majice in puloverji, kupljen dvojni album Live After Death in ostalo je zgodovina.
V življenju sem imel ogromno faz, ko sem poslušal to ali ono zvrst in teg ali ali onega izvajalca, a za enkrat je edina stalnice, h kateri se naposled vedno vrnem, ravno Iron Maiden. Nikoli se nisem resnično poglabljal, čemú je temu tako. Morda zato, ker imajo tematsko zelo raznolike štiklce v katerih se lahko vedno na nek način identificiram. Morda zato, ker v nobenem komadu ne jamrajo in objokujejo kako jim je hudo in kako je svet krivičen. Včasih jezni, velikorat kritični a vedno polni energije. To energijo začutim vsakokrat, ko se oglasita obe električni kitari, ki sočasno igrata melodijo. To je zvok, ki me spravi z riti, ki mi požene kri po žilah in me hkrati pomiri. Zato so in ostajajo moj najbolj priljubljen band vseh časov.