Ni časa, ni volje, ni idej. Izberi poljubni izgovor zakaj je moj blog umrl. Dejstvo je v vsakem primeru isto: Feniks je crknil, pepel se je ohladil in to je to. Ni novega ptiča in ni novih prispevkov. Tako kot se blog rodi tudi umre – na hitro. Konec te debate.
To je nov poskus kako obuditi blog. Brez zastavljanja ciljev in brez iskanja razloga zakaj sploh začenjam ponovno. Ker lahko in ker hočem. Ker imam ideje, ki jih ne morem spraviti na twitter, nočem spraviti na Facebook in ne znam ubesediti ob pivu. Zato bom pisal.
Feniks bo sedaj počasi pobral svoj pepel, se sestavil nazaj in odšantal do naslednjega prispevka. Kaj pa vem, morda pa bo kmalu spet letel.
Če te zanima kakšna tema in bi rad, da se je bolj podrobno lotim me najdeš na twitterju.