Navidezna resničnost … ker lahko?

V preteklem letu smo spremljali, kako je navidezna resničnost končno začela postajati … no, resnična. V preteklosti je bilo nemalo poskusov, ki so želeli navidezno resničnost uveljaviti kot uporabno vejo tehnologije. Navdihi za to so bili v popularni kulturi prisotni že od nekdaj, a tehnologija, ki smo jo imeli na voljo enostavno ni bila dovolj zmogljiva, da bi nam to tudi omogočila.

Z vzponom pametnih mobitelov pa smo končno dobili zadosten tehnološki napredek, ki nam danes omogoča, da lahko vsakdo izmed nas za doseljivo ceno okusi to izmuzljivo izkušnjo. Kljub temu pa vsi tisti, ki ste imeli priložnost uporabiti Googlov Cardboard, Samsungov Gear VR, Oculusov Rift in druga očala, veste da sama izkušnja še vedno ni povsem na nivoju, ki smo si ga obetali. Ločljivost zaslonov, ki jih te tehnologije uporabljajo so nizke in to privede do veliko težav. Nizka ločljivost pa ni edini tehnološki problem navidezne resničnosti. Tako imenovani “lag” oz. zamik med gibom telesa (glave) in gibom slike lahko privede do slabosti, vrtoglavice in dezorientacije uporabnika. Vendar tehnologija napreduje in verjamem, da bodo tudi ti problemi zelo hitro odšli v pozabo.

Ne, tehnološki problemi vsekakor niso glavna ovira, ki navidezno resničnost postavlja v nelagoden položaj. Nekaj drugega jo. Vsakokrat, ko sem s seboj nosil kakšna od očal za navidezno resničnost in jih kazal prijateljem ter sodelavcem, sem padel v zadrego, ko sem bil postavljen pred povsem preprosto vprašanje: “Fina stvar, ampak kaj točno lahko počneš z njo?”

Emmmm … hja … točno to … kaj lahko počneš s tem? Lahko igraš kakšno igro, si pogledaš omejen nabor video posnetkov in se morda preseliš v okolje, ki ti sicer ni enostavno dosegljivo. Vse zveni dobro, a daje grenak priokus, ki nastane kot posledica prepričanja, da bi se z navidezno resničnostjo gotovo dalo narediti več. Slaba ločljivost naredi gledanje video posnetkov utrujajoče in vsak poceni TV nalogo opravi bolje. Igranje iger je sicer zabavno, a hitro izgubi svoj zagon, ki je posledica novitete.

Vse bolj se mi dozdeva, da že od samih korenin navidezne resničnosti v bistvu nihče ne ve za kaj točno bi to bilo dobro. Gradimo nove naprave in tehnologije, ker jih lahko in ne kar bi jih potrebovali. To sicer ne pomeni, da je raziskovanje teh tehnologij nesmotrno. Ravno nasprotno – razoj teh tehnologij s seboj prinese še kup drugih napredkov, ki svoje rezultate že kažejo v obliki zmogljivejših računalnikov, boljših zaslonov in še česa.

Kljub temu pa še vedno nimam pravega odgovora na tisto preprosto vprašanje: “Zakaj je to dobro?” Lahko bi rekel, da je navidezna resničnost uporabno orodje za pedagoške procese, kjer se bodo učenci lahko kmalu preselili v zgodovinske bitke, na Luno, v celico, v atom, v notranjost stroja, v koncertno dvorano, v notranjost človeškega telesa … Vse to so plemenite ideje, ki bodo nekoč (in morda celo ne tako daleč v prihodnosti) ponujale nepogrešljive izkušnje vsem, ki so žejni znanja. Ampkaj zakaj? Kaj je tisto, kar brez navidezne resničnosti ni mogoče? Kaj je tisto, kar navidezna resničnost neizmerno olajša? Kje je navidezna resničnost nenadomestljiva?

Morda le moja omejenost kljubuje temu, da na tako preprosto vprašanje nima kratkega in jasnega odgovora. Čeprav sem vpet v svet tehnologije od spredaj in od zadaj mi odgovor polzi iz rok. Trdno sem prepričan, da odgovor na to vprašanje sega dlje kot: “Ker lahko.”

Dokler tega odgovora ne najdem se bom pač moral zadovoljiti s polovičnimi odgovori, ki sem jih opisal. Ko bo na voljo več vsebin, ko bo stigma navidezne resničnosti presežena in ko bo navidezna resničnost postala nekaj samoumevnega bo tudi odgovor na dlani. Do takrat pa bomo silili naprej zavoljo napredka samega. Tako kot je med izumom gumba in gumbnice minilo več kot 1.000 let bo očitno tudi med izumom navidezne resničnosti in njeno gumbnico preteklo še nekaj vode.


Posted

in

by